Ne brcaj mrtvega konja

Ko sem razmišljala o temi današnje kolumne, sem sama pri sebi najprej zavrnila možnost, da bi se odzvala na aktualno politično dogajanje. Navsezadnje je bilo v zadnjih tednih izrečeno tako rekoč že vse. Politika je bila razglašena za kugo srednjeveških razsežnosti, vsi politiki, ne glede na opcijo, so bili primerno popljuvani, sposobnost opozicije je bila izenačena z nesposobnostjo pozicije, volitve pa so pristale na ravni tako rekoč nadležne formalnosti.

A sem si premislila. Navsezadnje se danes niti z družino, kaj šele s prijatelji, ne moreš več pogovarjati, če nisi na tekočem z zadnjimi političnimi cvetkami in anekdotami. Zadnjič na primer sem na tržnici po dolgem času srečala prijateljico in namesto da bi se pogovarjali o družini, delu in prostem času, sva končali pri politiki, še sama ne vem, kako. Ona se je spominjala svojih dni na enem od ministrstev pod eno od vlad, jaz pa obdobja na enem od uredništev prav tako v času ene prejšnjih vlad. Naj vam ob tem priznam skrivnost? Do solz sva se nasmejali, pa ne le na račun starih časov in pozabljenih ministrov, temveč še bolj na račun novih časov in napol mrtvih politikov. Le zorni kot je bilo treba za malenkost premakniti.

Stara modrost pravi, da ima vsaka politika rok trajanja, medtem ko ljudstvo vedno preživi. In čeprav se danes zdi, da sedanjemu političnemu posiljevanju ni videti konca in da ne bomo vzdržali več niti do junijskega pokojninskega referenduma, si ni treba beliti glave.

Že pred tedni je v duhu preživetja začel po spletu krožiti video neznanega avtorja Boter in neposlušni omladinci. Gre za parodijo delovanja Foruma 21, v kateri nastopajo Milan, Borut, Gregor, Simona, Majda in drugi, in je tako duhovit, da si ga je še vsak, s katerim sem govorila, ogledal vsaj dvakrat. Za njim se je med spletno pošto znašel reperski mix Pahorjevih izjav, ob katerem so se verjetno zabavali tudi njegovi največji podporniki, in tako naprej, včasih bolj, včasih manj duhovito, prav vedno pa odrešujoče.

Tako se torej na politične absurde, s katerimi nas obsipava vlada, odziva zdrava pamet. Skoraj nikogar več ne zanimajo argumenti, s kateri premier upravičuje svoje vztrajanje na oblasti; vsi čakajo le na to, da prepusti mesto drugemu. Ni nujno, da bo boljši, bo pa zagotovo drugačen. Ni nujno, da bo učinkovitejši, zagotovo pa se bo težav lotil drugače. Če ne poskusimo, ne bomo tega nikoli vedeli.

A vlada se kljub svoji operativni ohromelosti očitno ne namerava zlahka odpovedati oblasti. To je sicer razumljivo, navsezadnje jo je težko dobila, politično pa ni posebno modro. Očitno se ne zaveda, da se z vsakim novim dnevom na oblasti odpoveduje vedno novim volilnim glasovom. In če bo teh dni še veliko, se utegne zgoditi, da ostane povsem sama. Lahko pa si njeno vztrajanje na oblasti razlagamo iz drugega zornega kota. Če bomo morali še dolgo poslušati mantro, da v slovenskem prostoru ne obstaja politična alternativa, se namreč kaj lahko zgodi, da bomo v to nazadnje začeli še verjeti. Nelagodje in negotovost že sedaj nevarno lezeta ljudem pod kožo, malodušje pa, se ve, ustvarja idealne razmere za razgradnjo duha demokracije.

A nam zato še ni treba viti rok v obupu in si puliti las, se odpovedovati državi, demokraciji, volitvam in kar je še podobnih vrednot, za katere smo se nekoč morali boriti. Nasprotno. V kaosu, ki ga uprizarja sedaj že tako rekoč mrtva vlada, se moramo prav teh vrednot držati bolj kot kdajkoli prej.

Star slovenski pregovor pravi, da mrtvega konja pač ne brcaš; to ni ne junaško, ne častno. Je pa nujno, da ga nekdo čim prej spraviti s poti.