Ne graščaka, temveč kmeta

Grad Lože ne potrebuje graščaka, temveč dobrega kmeta. Srčnega gospodarja, ki zna voziti traktor in “karjolo”, vihteti motiko in obračati vile, ki mu gnoj na škornjih ne smrdi. Potrebuje viteza, ki razume mentaliteto Vipavcev. Loški grad ni bil nikoli dvorec za petičneže. Hlevi so bili polni živine, prašičev in konj, po dvorišču so tekale gosi in kokoši. Na grajskem vrtu so delali poizkuse na zelenjavi. Evgen Mayer je kot izobražen naravoslovec pomagal kmetom dvigniti kakovost vina. Preučevali so bolezni, ki so napadale sadovnjake in vinograde. Res je, da so na gradu imeli bogato zbirko umetniških slik, klavir, knjižnico in lepo pohištvo. Slike je Mayer ob začetku vojne skril v Trst z zagotovilom tamkajšnjega jugoslovanskega pooblaščenca, da jih bo ob koncu vojne dobil nazaj. Videl jih ni nikoli več. Brez slabe vesti so z gradu odnašali stvari Ložani in verjetno jih nihče ni pripravljen vrniti. Bili so pač taki časi. Danes na zemljiščih, tudi najboljše kakovosti, rastejo stavbe, v katerih opravljajo profitno dejavnost. Kako bo človeštvo razmišljajo jutri, je težko napovedati. A direktorji in občinske politične garniture se bodo zagotovo zamenjali. Da le ne bo prepozno, ko bo pozidan zadnji kos kmetijskega zemljišča in bo človek ugotovil, da denarja ne more dajati v usta. Loški grad si zasluži podobo vipavskega bisera. S konji v hlevu, kokošmi na dvorišču, knjižnico in zbirko umetnin. Vprašanje pa je, ali je človek zmožen stopiti prek sebe. Je sposoben v gradu videti neokrnjen biser za prihodnost, namesto orodja za ustvarjanje dobička?