Ne le s krizo, bosti se bo treba tudi z naravo

Letošnje leto bo v Sloveniji na marsikaterem področju ostalo zapisano z velikimi črkami. Te žal ne bodo zlate, saj smo doživeli marsikaj tistega, česar doslej sploh nismo bili vajeni ali pa vsaj ne v tolikšni meri.

Številni dejavniki, ki krepijo občutek brezperspektivnosti in napovedani ter tudi že uveljavljeni ostri rezi poklicanih v reševanju krizne godlje, med katerimi so bili tudi kreativni represivni posegi, denimo mariborsko javno-zasebno radarsko partnerstvo, so naleteli na ljudsko nezadovoljstvo. Politiki nanj seveda niso bili pripravljeni. Pogosto, prepogosto so se odzivali s cinizmom, neposrednim ali prikritim. V dobršni meri ga lahko razumemo kot nemoč ali pa kot popolno nerazumevanje. Če ni razumevanja, ne more biti razlage in argumentov in tudi ne ustreznih rešitev.

Ob univerzalnih kriznih obrazcih se je sredozemska Slovenija letos soočila z izjemno zahtevnimi pogoji za delovanje v kmetijstvu, eni od dejavnosti, ki jo najbolj temeljito določa. Primorsko kmetijstvo je narava v letu 2012 zares pustila na cedilu. Začelo se je z nepojmljivo dolgim obdobjem močne burje in ostrega mraza, ki sta predvsem zaradi trdovratnosti pustila globoke posledice. Poletna suša je dodala svoje. Vse skupaj je dražilo vrtnine in zaznamovalo pridelek sadja in grozdja, še bolj pa oljk.

Oljkarstvo je v zelo ranljivem obdobju. Po eni strani je bilo letošnje leto z lanskoletnim pridelkom najuspešnejše v mednarodni areni, saj so se oljkarji iz nje znova in znova vračali s šampionskimi nazivi z najbolj uglednih ocenjevanj. Po drugi strani pa se ob vsakoletnih izpadih pridelka zaradi vremena iztekata dolgoletni ciklus intenzivne širitve nasadov in tudi ciklus dosedanjih državnih in evropskih podpor temu kmetijskemu sektorju. V vprašanju, kako naprej, umanjkajo predvsem institucionalni odgovori. Slovensko oljkarstvo je preraslo samooskrbni značaj, zato je za oljkarje pomembna tudi ekonomska perspektiva njihovega delovanja, ob njej pa ustrezno usposobljena in opremljena stroka. Ko se ostri zimi in hudi suši pridruži še doza brezperspektivnosti, težko pričakujemo rast, kot smo jo beležili v minulih letih.

Tako za oljkarstvo kot druge izpostavljene kmetijske dejavnosti na Primorskem velja, da bo treba čim prej z znanimi in marsikje okrog nas uveljavljenimi ukrepi nekako omiliti vpliv klimatskih dejavnikov. V prvi vrsti gre za zadrževanje vode v času, ko je dežja dovolj, da bo na razpolago za namakanje v sušnih obdobjih. Nove in nove študije ne zaležejo, konec koncev za ugotovitev, da se iz leta v leto nizajo suše v ključnem vegetacijskem obdobju, ni potrebna visoka znanost.

Počasi se vendarle premika: puščajoči Vogršček so začeli popravljati, malce ostrejši so tudi pritiski iz Istre, da za vsako jamo z nekaj vode ne bi bilo potrebne toliko dokumentacije kot za gradnjo jedrske elektrarne. A v realnosti ostaja dejstvo, da Istra poleti nima dovolj niti pitne vode. V istem času, ko se veselimo začetka gradnje transnacionalnega cevovoda Južni tok, po katerem se bo iz Črnega morja na zahod pretakal plin - 266 kilometrov ga bo šlo tudi čez Slovenijo -, je nekaj deset kilometrov cevi, po katerih bi Istra dobila pitno vodo iz bolj vodnatih krajev v državi, očitno nemogoče umestiti v prostor, kaj šele začeti graditi. Če smo cinični še s te, spodnje strani, se bomo pač tuširali s plinom.

Za dvig oskrbe z zdravo in varno hrano z domačih njiv bo s čim manj drastičnimi posegi treba malce pretentati naravo. Egipčani so jo že zelo davno, Španija brez namakanja ne bila največja oljkarska država sveta in ni hudič, da tudi pridni Slovenci ne bi zgolj gledali v nebo. Problem je znan, strategije so, a kaj, ko so vse skupaj prerado konča z nekaj zloženkami, kaj je prav in kako bi bilo treba.