Ne pomaga niti zaušnica

Od mednarodnih institucij smo spet dobili zaušnico. Ocenjevalna agencija Standard and Poor's je Sloveniji, tako kot še osmim evropskim deželam, znižala poslovni rating. O delu tovrstnih agencij, o njihovih spornih potezah v preteklosti in o zdajšnji verjetno pretirani dušebrižnosti smo že pisali. Vendar bodimo pošteni: če si Slovenija v zdajšnjih razmerah ne zasluži slabše ocene, potem je ocenjevanje popolnoma brezvezno. Politiki seveda ne mislijo tako in so odločitev takoj napadli, češ da je neutemeljena. Dejstvo je, da smo del Evrope: ta svoje probleme rešuje slabo, a mi jih še slabše oziroma jih sploh ne rešujemo.

Trgi so to tako in tako že ocenili in nam dvignili obrestne mere na zaskrbljujoče višine. Dejstva so na dlani: razmere za poslovanje se nam slabšajo in za to smo krivi sami, ne pa grdi Američani! Še ob referendumih so mnogi kričali, da tujci pri naših odločitvah ne igrajo nobene vloge, da finančni trgi že ne bodo krojili našega življenja ...

Verjetno res ne. A ne pozabimo: po ocenah nas bo sprememba ratinga stala 0,5 milijarde dolarjev na leto, in to v obliki višjih obrestnih mer in oteženega pristopa do denarja. To pa ni drobiž.

Nekateri kričači so zdaj utihnili, druge pa niti to ni streznilo in kričijo še naprej. Dobršen del slovenske javnosti, posebej tisti neekonomski, položaja, v katerem smo se znašli, očitno ne razume ali pa noče razumeti. Še vedno se prepiramo predvsem o tem, kako pujsa razdeliti, in to še preden sploh prispe na mizo.

Vmes pa se razplamtevajo debate o tem, kakšno škodo bomo utrpeli, če se nekaj ne bo zgodilo. Ali ste v teh razpravah slišali kdaj koga, ki bi govoril o novi tovarni ali čem podobnem?! Jaz ne; sem pa slišal o evropski prestolnici kulture, o univerzijadi ... A ti lepi projekti so pravzaprav sladice. Saj veste: če denarja za sladico ni, je pač ne naročimo.

V tej družbi je postalo najbolj pomembno, da se vzrok in posledica niti slučajno ne povežeta; kot da proizvodnja in potrošnja nimata nič skupnega ... In zdi se mi, da iz meseca v mesec bolj tonemo v tej gnojnici.

Nezmožnost sestave vlade se mi zdi nekaj simptomatičnega za našo družbo. Pravzaprav pričakovano; kar preveč normalno, da se dogaja. Kajti ne dogaja se samo na najvišji ravni, temveč tudi niže. Prepiramo se povsod, kjer se lahko. Za nas je pomembneje, da sosed nečesa ne dobi, kot pa da dobimo oboji. Prepričanje, da so vsega krivi politiki, je morda samoočiščevalno. Vendar je jasno, da tudi niže, pod sfero politike, ni veliko boljše. Skratka, v Sloveniji smo v nekaj letih uspešno razsuli sistem, ki je nekako deloval petnajst let. Za pot v pekel sami sebi popolnoma zadostujemo, ne potrebujemo pomoči Američanov.Leon Klemše je predsednik uprave družbe Interfin Naložbe, Koper