Ne potrebujemo še enega simbola žrtve

Diskurza o spolnih zlorabah se je vselej treba lotiti z zvrhano mero zadržanosti in previdnosti. Če bi bilo v njegovi moči, bi se človek tovrstnim občutljivim razpravam najraje popolnoma izognil. A ne, tokrat ne! O tako zavržnem dejanju, kot je spolna zloraba, moramo govoriti pogosto in naglas.

Tokrat so polemike o spolnem nasilju na plan privrele iz kleti ljubljanskega Fotopuba. Zahvaljujoč družbenim omrežjem zdaj pravzaprav ni Slovenca, ki ne bi vedel, kdo je Dušan Josip Smodej, in ni ga bralca, ki ne bi vedel, da je na področju kulture prisoten problem spolnega nadlegovanja. Ministrica za kulturo ima na tej točki priložnost, da se kot političarka izkaže in se reševanja tega problema loti sistematično ter predvsem brezkompromisno. V prvi vrsti pa ne sme kloniti pred taktiko opozicijske SDS, ki “afero” izkorišča za diskreditacije politikov in obračunavanje s sodobno kulturo ter nevladnimi organizacijami, ki so ji že od nekdaj trn v peti. Ministrica je zagotovila, da bodo na ministrstvu sprožili vse možne postopke, da bi razmislili, kateri sistemski ukrepi so tisti, ki so v pristojnosti ministrstva, da bi se o tej problematiki bolj odkrito spregovorilo, da bi bil prostor kulture varno okolje ter da bi se žrtve opolnomočile do te mere, da bi se odločile tudi za uradne prijave, pri katerih pa se ne bi počutile zlorabljene in izpostavljene. Na tem mestu jo mora javnost držati za besedo in ji domala gledati pod prste.

Povsem razumljivo je, da si žrtve ne upajo javno spregovoriti in policiji prijaviti svojih zgodb, saj jih družba v tem primeru nemudoma objektivizira in iz njih naredi bodisi mučenice, bodisi pljuvalne sklede.

A vse nikakor ne more biti na ministričinih plečih. Dušan Smodej je - če drži že samo drobec tistega, kaj je v za zdaj anonimnih objavah - družbeni konstrukt, je primer moderne kuge, ki žrtvam preprečuje, da tovrstna nasilna dejanja prijavijo. Težava je v tem, da ob sami prijavi žrtev dobi obraz. Nekaj takega se je pripetilo Mii Skrbinac, ko je prijavila spolno zlorabo profesorja. Postala je simbol zlorabljenega dekleta in z njo je diskurz o spolnem nasilju ponovno vzniknil. Kdo bo vlogo katalizatorja prevzel tokrat? Kljub natančnim opisom zlorab na družbenih omrežjih je policija prejela samo eno anonimno prijavo. Povsem razumljivo je, da si žrtve ne upajo javno spregovoriti in policiji prijaviti svojih zgodb, saj jih družba v tem primeru nemudoma objektivizira in iz njih naredi bodisi mučenice bodisi pljuvalne sklede. In ravno ti, ki v te sklede pljuvajo, so vzrok tega problema.

Naša družba ne potrebuje še ene Mie Skrbinac. Potrebuje le poživitveni odmerek moralnosti in zavedanja moči besed.