Ne trenirka, za nas je le frak

Napovedim iz predvolilne kampanje o nuji po strnitvi vrst, da bo Slovenija preveslala krizo, doživela gospodarski zagon in se zazrla k časom nove blaginje, so minule dni sledili hladni tuši. Bizarne ohromitve z otročjim prerekanjem, kateri prostor je primeren, da se liderja strank z največjim volilnim izplenom pogovorita, kdo ima primernejši značaj za krizno menedžeriranje države in kaj so pri njem prioritete, se zdijo kot z drugega planeta. Jasno, demokracija je predvsem dialog, a tudi odgovornost, v kateri je njen največji delež pač naložen tistim, ki so jim volilci oddali najvišje zaupanje. Za tak sistem smo se odločili, takšnega imamo. Ali je dober in ali je volilni sistem kot pot za preslikavo političnih preferenc ljudstva ustrezen, pa je druga razprava, predvsem za državni zbor.

Nekateri politiki so odločitve volilcev slabo sprejeli. Zadeva postaja groteskna do mere iz trpkih vicev, da če ljudstvo ni ustrezno in ne razume prav, ga je pač potrebno zamenjati. Najbolj v nebo vpijoč primer je analiza na spletni strani SDS, v kateri se avtor povprek in počez zgraža, da je Zoranu Jankoviču in njegovi listi uspelo animirati del volilnega telesa, ki nima “pravega” pedigreja, se ne oblači pravilno in raje, kot da bi se izkazal z ne dovolj »čisto« govorico, molči. Del volilcev, je razumeti analitika, je bil zaveden in ni uspel spoznati pravih rešiteljev države.

Pravzaprav bo vsaj do neke mere držalo, da smo bili volilci vsaj malce zavedeni. Na primer z visoko pesmijo o tvornem sodelovanju vseh pri vpreganju v voz, ki nas bo vlekel iz krize, pa z upanjem, da je kampanja čas kresanja mnenj, ki mu bo sledilo obetano in potrebno soglasje o prioritetah. Poskušali smo razumeti, da bo potrebno zategovanje pasu, ki smo ga itak vajeni iz vseh obdobij od Milke Planinc, če ne gremo predaleč v zgodovino, naprej. Razumeli smo, da je za dobre rešitve potrebno sodelovanje in s stisnjenimi zobmi poskušali razumeti, da brez solidarnosti za reševanje javnih financ, ki jih je dodobra načela nerazumno širokogrudna naklonjenost državnih bank za tajkunske posle, ne bo šlo.

Morda ne bi bilo slabo, če bi kak politik več konec prejšnjega tedna, ko so si kazali mršave mišice, pokukal v Portorož, kjer se je prvič v sodobni zgodovini Slovenije zares poenotil turistični sektor. Sektor, ki prispeva štiri desetine izvoza slovenskih storitev, dobro desetino BDP, ki je velik zaposlovalec in generator razvoja v kar nekaj drugih panogah. Dnevi slovenskega turizma so bili vse tisto, kar v minulih dneh slovenska politika ni bila: prikaz skupne odločenosti, povezovanja kljub razlikam in različnim pogledom ter optimizma. Da bo popolnoma jasno: slovenski turizem deluje v mednarodnem okolju in v veliki konkurenci v regiji in svetu, zato je mednarodno merljiv in primerljiv. Glede na to, da beleži visoko rast prihodov tujih turistov – v prvem desetmesečju letošnjega leta za desetino -, gre očitno za sektor, ki seže čez planke. In to kljub temu, da največje turistične igralce in njihovo rast načenjajo tajkunske zgodbe s svojimi plenilskimi principi.

Povezovanje in sodelovanje, če sta sama sebi namen, še ne prinašata rezultatov in sinergij kar tako, zaradi lepšega. A gotovo sta kakršna koli bolj dobrodošla in perspektivna kot okopi. Seveda je nujen tudi kritični pogled, v političnem žargonu opozicija. Gre za drugo plat v istem sistemu, za neko dogovorno soodvisnost, v kateri pa od tistih, ki trenutno niso povsem na vrhu, najverjetneje ne pričakujemo rušilnih korakov samo zato, da bodo v prvi vrsti. Ne glede na to, ali naokrog hodijo v trenirkah ali v fraku.