Ne vidim, ne slišim

Za družbo, ki si prizadeva postati družba nenasilja, policijska statistika o nasilnem dogajanju za štirimi stenami ni najbolj spodbudna. Najpogostejše žrtve so ženske in otroci, večkrat tudi starši. Kako veliko pa je sivo polje neprijavljenega in neodkritega nasilja? O tem ni nobene statistike, ker je ne more biti.

Še vedno premnoge ženske, ki redno “padajo po stopnicah”, molčijo o resničnem dogajanju. Odgovori na vprašanja, zakaj trpijo v tišini, morda celo z občutkom, da so same krive za to, kar se jim dogaja, ne morejo biti enostavni. Nikoli jih ne bomo našli v policijskih statistikah.

Prav tako ne bomo našli odgovorov na vprašanja, zakaj nekatere ženske svoje nasilne partnerje zagovarjajo še potem, ko se ti zaradi zelo hudih oblik nasilja znajdejo celo v sodnih postopkih. Ker so bile tako vzgojene? Ker so odraščale v družinah, v katerih je bilo nasilje na dnevnem redu?

Marsikdo živi v prepričanju, da je tisto, kar se dogaja za štirimi stenami, izključno njegova osebna zadeva in da se nihče nima pravice vtikati v občutljive družinske odnose. Po drugi strani tudi marsikdo, ki ve za nasilje v neposredni soseščini, v krogu sorodnikov, noče ne videti ne slišati. Da ne bi imel težav in jih morebiti še sam dobil po nosu ...

Policijska statistika o družinskem nasilju ne izpostavlja posebej najhujših pojavov, umorov in ubojev, ki se zelo pogosto dogajajo v družinskem krogu. In šokirajo, ker se zgodijo tudi v navidezno urejenem okolju, v “uglednih” družinah, ki ne poznajo pomanjkanja. Vsaj ne materialnega.

Družinsko nasilje namreč ne domuje le pri najnižjih družbenih slojih. Se pa njegova prikritost stopnjuje sorazmerno z izobrazbo in družbenim statusom. V zadnjih letih se je občutljivost družbe do tovrstnih pojavov sicer povečala, vendar vse strokovnjake, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini, čaka še veliko dela. Da se bo vsa družba naučila videti tudi nevidno in slišati neslišno.