Ne vprašaj, komu zvoni ...

“Pomislite, kaj je doživela moja hči, ki živi v Sloveniji!” je vzkliknila gospa zrelih let poleg mene, ko je izvedela, da sem Slovenka. “Tri dni potem, ko je njenemu avtomobilu potekel tehnični pregled, je z ministrstva prejela prijazno pismo, v katerem so jo opozorili, da mora urediti dokumente!”

Stali smo v prostoru upravne enote v Podgorici, glavnem mestu Črne gore. Prostor je bil premajhen za okoli 150 ljudi, kolikor se nas je nagnetlo že zjutraj, in bentili smo čez javno upravo in njeno neučinkovitost.

Vedeli smo, da nam ura ali več čakanja ne uide; gneča je namreč tam enaka ob vsakem času dneva, poleti in pozimi. Razlika je le v tem, da se poleti zaradi vročine tu pa tam kdo onesvesti, pozimi pa je, tako stlačenim, vsem prijetno toplo. V preganjanju dolgega časa je zato vsak pogovor dobrodošel, tudi o čudesih slovenske javne uprave, o čemer je v sveti jezi nad domačimi razmerami še naprej razpredala gospa v zrelih letih.

Seveda sem se junaško uprla skušnjavi, da bi širila temo z zgodbo, kako nas ministrstvo za javno upravo razvaja z opozorili na tehnični pregled še pred iztekom njegove veljavnosti. Najverjetneje bi ji s tem po nepotrebnem zadala še globljo rano.

Za razliko od Slovenije, kjer je javna uprava že dolgo tega dobila človeško podobo, je njena črnogorska različica, če naj se omejimo na tradicionalno najbolj osovraženi del javnega sektorja, prava nočna mora vsakega poštenega državljana. Ker je še vedno najprikladnejši korektiv za zagotavljanje socialnega miru, vsako delovno mesto zasedata najmanj dva zaposlena, če ne več: prvi sprejme dokument, drugi nanj udari pečat, tretji ga vpiše v knjigo evidenc, četrti gleda v zrak v pričakovanju zamenjave. Kot pri taroku.

Kljub mizernim plačam pa je državna služba še vedno vabljiva, uradniška mesta gredo dobesedno za med - najprej seveda bližnjim in daljnim sorodnikom, šele zatem navadnim smrtnikom. Tudi zato se uradniki v Črni gori pogosto obnašajo kot mali diktatorji; če je treba, si ne pomišljajo dvigniti glasu nad nič hudega sluteče nesrečnike pred okencem, prepričani, da jim s svojo prisotnostjo delajo neprecenljivo uslugo. Najbolj pretresljivo pa je dejstvo, da se le redko najde junak, ki bi se uprl tovrstni uradniški strahovladi. Svojo jezo in negodovanje navadni smrtniki pred okenci raje stresajo kar na svoje sotrpine.

Nič čudnega torej, da kljub dramatičnim gospodarskim razmeram v državi, simboličnim plačam v javnem sektorju in dvigu delovnega staža s 60 na 65 let, v Črni gori, kot pravi generalni sekretar svobodnih sindikatov, “vlada nirvana”. Ne dotakneta se jih ne stavkovni val, ki je zajel tako rekoč vso Evropo, in ne napoved vseevropskega sindikalnega protesta konec novembra. Kako bi tudi, saj lahko stavka v Črni gori mimogrede traja tudi leto in več, ne da bi vlada to sploh opazila, kaj lahko pa se celo zgodi, da na stavkajoče povsem pozabi, posebej če se iz protesta zakopljejo v rudniške rove.

Drama je torej popolna, a ne le v Črni gori, da ne bo pomote, in ne le v javnem sektorju! Začela se je takrat, ko je kapital zaposlene zreduciral na proračunsko postavko “bremena”, nadaljuje se danes, ko taisti kapital pritiska na državo, da javni sektor, če se mu že ne odpove povsem, vsaj zreducira na minimum. Vse drugo so nepomembne podrobnosti za lokalno rabo in dnevne politične peripetije.