Ne znamo in pika

Ko se radovedni tuji turisti podajo v piransko zaledje, kar ne morejo prehvaliti arhitekturnih, naravnih in kulturnih biserov, ki jih lahko občudujejo v vaseh le streljaj od kaotično skomercializiranih krajev ob morju. Zanimivo, da enaka občutja prevevajo tiste Slovence, ki so se kdaj potepali po toskanskih gričih, morda klatili po vaseh v francoski Provansi ali se zlili s tradicijo v notranjosti Sardinije ali Korzike.

Kdaj bomo sprevideli, da imamo tudi na domačih istrskih tleh enako slikovito podeželje? Nič drugačno od tistega, s katerim se znajo kititi Italijani in Francozi. Posejano z oljčniki, vinogradi in bujno mediteransko vegetacijo. Kjer neokrnjeno spokojnost vselej dopolnjujejo še idilične in skorajda nedotaknjene vasi. In ne bomo udarili mimo, če dodamo, da so se ponekod urini kazalci ustavil nekje v obdobju po drugi svetovni vojni.

Nekaj je hudo narobe, saj ne znamo izkoristiti turističnega potenciala, ki nam je položen tako rekoč v naročje. Koliko analiz, medijskih objav in drugih dobronamernih namigov bomo še potrebovali, da bomo končno razumeli, česa so željni novodobni turisti? Zasičeni so s turistično industrijo. Iščejo naravo, mir, stik z domačini, vandranje po istrskih stranpoteh. Od kanave v Marezigah do kantine v Truškah. Od torkle v Padni do tiste v Krkavčah.

In še stotič - takšne ponudbe imamo na pretek! Manjka nam razvojni pospešek: kakšna nova gostilna, družinski penzion, vaški atelje z izdelki domače obrti, trgovina s kulinaričnimi dobrotami, zelišči in vinom. Žal se zaledje vselej znajde na repu razvojnih osi. Tudi ko bi država z minimalnim naporom lahko pomagala tistim, ki se odločijo stopiti na s trnjem posuto birokratsko pot do dobrodošlega evropskega denarja, jih kaznuje. Ker se pač nahajajo na območju neke preveč razvite občine.

Dokaz več, da so krilatice v raznih turističnih strategijah, kjer opevajo potencial zaledja, povsem puhle. Papir pa itak prenese vse.