Nebo ne varčuje

Jeza, bes, razočaranje, strah in mraz in ponekod naveličana vdanost v usodo. Takšna čustva so med neusmiljenim oktobrskim dežjem v noči s sobote na nedeljo padala na goriška tla.

Odlaganje misli na najhujše je zelo razširjena človeška lastnost. Tako kot sit lačnemu ne verjame, tako se v sončni pripeki težko pogovarjamo o poplavah. V mesecih, ko so se kopičile težave, ko so bili pomanjkanje denarja in ostri varčevalni ukrepi glavna tema pogovorov na vseh ravneh, ko so padala podjetja in izginjale službe, so bregovi in nasipi, propusti in zaraščene struge pogosto zdrsnili izven polja pozornosti večine. Gotovo pa ne tistih, ki so na zidovih svojih hiš nesrečno gledali trdovratne vlažne madeže od zadnjih poplav. Ti so brez predaha opozarjali in prosili. Ter čakali, da se bo kaj premaknilo, marsikje so čakali zaman.

Trditi, da po katastrofalnih poplavah v letu 2010 nihče ni naredil ničesar, bi bilo pretirano in krivično. Vendar: ukrepov za zagotavljanje poplavne varnosti država ni postavila na vrh lestvice svojih prioritet, večina koncesionarjev se je morala boriti za vsak evro in odlagati posege kljub jasni strokovni presoji, da so ti nujni. Marsikje so dela potekala ob pomanjkljivem nadzoru, marsikje so preslišali nasvete domačinov, poznavalcev lokalnega okolja, ki so opozarjali na nesmiselnost in negospodarnost nekaterih del ter nujnost drugih ukrepov, za katere je zmanjkalo moči. Po Primorskem je posejanih na tisoče majhnih nedoslednosti: zaraščenih kanalov, neposrečeno postavljenih cevi in zamašenih jaškov, ki so poleti povsem nepomembna stvar. Ko pride jesen, pa pogosto postanejo kaplja preveč v prepolnem poplavnem sodu.

Trditi, da nihče ni storil ničesar, bi bilo krivično. A več kot očitno vsi skupaj nismo storili dovolj. Če bi, nam v soboto ne bi tekla voda v škornje. In danes ne bi seštevali škode, ki je večja od razočaranja in predvsem konkretnejša od vsakršnega varčevalnega načrta.