Neenotna nemoč

Po dolgotrajnih razpravah in prepričevanjih (ne)prepričanih, da je zakon o RTVS najboljši možni, bodo ljudje o njem odločali decembra na referendumu. V parlamentarne klopi pa, kot kaže, prihaja tudi krovni zakon o medijih, o katerem se že od prvih osnutkov (znanih in neznanih) krešejo mnenja tako znotraj novinarskih vrst, strokovne in laične javnosti, pri izdajateljih in založnikih, pa tudi pri politikih. Sprejemanje zakonov je pač izključno politično dejanje.

V teh dneh se vrstijo omizja, javne tribune, predstavitve ... Prav danes se v Ankaranu iztekajo tradicionalni novinarski dnevi v organizaciji Društva novinarjev Slovenija. Njihov začetek je sovpadel z okroglo mizo, ki sta jo v Portorožu pripravila Mednarodni medijski center in Sindikat novinarjev Slovenije. Naključno, nalašč? Očitno je, da že med novinarskimi organizacijami oziroma združenji ni niti najmanjšega konsenza o skupni pripravi česarkoli, razpoke se kažejo tudi znotraj novinarske srenje. Ki se v tem trenutku, hote ali nehote, ukvarja s seboj, namesto da bi se ukvarjala z družbenimi problemi, jih razgaljala in v celoti opravljala svoje poslanstvo.

Med členi osnutka novega medijskega zakona se je na udaru znašel tudi tisti, ki predvideva 65-odstotno obvezujoče soglasje pri imenovanju odgovornega urednika. To je, žal, zgolj posledica ravnanja lastnikov z novinarskimi kolektivi v zadnjih letih in (pre)pogostega vsiljevanja rešitev, ki niso bile optimalne ne za novinarje in ne za založnike. Medijske hiše so bile (in so še vedno) priljubljen plen politično-kapitalskih navez, ki svobodo govora in oblikovanje javnega mnenja razumejo po svoje - predvsem po svoji meri, ne po meri javnosti. V slovenskem novinarstvu ne bi bilo toliko negotovosti, posledično pa tudi ne zahtev po dodatnih varovalkah, če bi bila lastništva medijev transparentna, cilji lastnikov pa jasni. Tako pa ... Kako je že rekel novinarski kolega? Zadnji naj ugasne luč ...