Nek: argumenti bodo v ozadju

V nekem koprskem blokovskem naselju je pred letom ali dvema nekakšna civilna iniciativa povsem resno problematizirala košarkarsko igrišče med bloki z argumentom, da prebivalce moti odbijanje žoge od tal. Za nadaljevanje razprave niti ni pomembno, ali so na koncu z idejo o zaprtju igrišča uspeli ali ne, ampak nekdo na občini ali v krajevni skupnosti se je moral v nekem trenutku povsem resno ukvarjati z njihovim prizadevanjem, da se na športnem igrišču ne bi več ukvarjali s športom.

V minulih mesecih smo mediji tudi večkrat poročali o neskončnih zapletih z izborom izvajalca za gradnjo druge cevi karavanškega predora med Slovenijo in Avstrijo. Postopek izbora se vleče v neskončnost, tudi to poletje so bili pred predorom zastoji, Avstrijci pa so medtem skoraj ali celo že v celoti izkopali svojo polovico. Večkrat je že kdo malo za šalo, povsem pa tudi ne, predlagal, naj izkopljejo še našo polovico, da bo vse skupaj hitreje. Spoštovanega bralca vabimo k branju kronologije umeščanja drugega tira v prostor, ki jo objavljamo v današnjem časopisu. Desetletja odlašanja in spremenjenih odločitev, projekti takšni, študije drugačne - tira pa še vedno ni.

Če bi morali staviti danes, bi stavili, da drugi blok nuklearke ne bo stal še vsaj dve desetletji.

In v takšne razmere, ko se morajo oblasti povsem resno ukvarjati s še tako bizarnimi civilnimi iniciativami, postopki javnih naročil pa se vlečejo v nedogled, je predsednik vlade Marjan Šarec vrgel idejo o izgradnji drugega bloka krške nuklearke. Seveda je jasno, da je bila njegova napoved minuli teden v funkciji tipanja javnega mnenja in priprave na resnejšo razpravo. Nenazadnje je tudi sam povedal, da v koaliciji ni preverjal, kako gledajo na idejo. Tudi po vsebinski plati njegovim argumentom - potreba po prehodu v nizkoogljično družbo, zavračanje novih hidroelektrarn, blokiranje izgradnje vetrnic in skrb za energetsko samostojnost - ne gre oporekati, saj bolj ko ne stojijo. A če bi morali staviti danes, bi stavili, da drugi blok nuklearke ne bo stal še vsaj dve desetletji, saj na koncu navadno ne gre za argumente, pač pa za izvedljivost v normalnem času, pa za nove in nove anekse, s katerimi služijo izbrani izvajalci in svetovalci, in za podobne reči. In bati se je, da bosta energetska in varnostna plat morebitnega drugega bloka nuklearke povsem v ozadju, v ospredju pa boj civilnih iniciativ, da se nič ne zgodi, in izvajalcev, da pridejo do posla sami, ne pa kdo drug.