Nekaj novega na desni

Nekaterih od strank, ki so na zadnjih parlamentarnih volitvah povsem pogorele, se skoraj ne spomnimo več, ostale so na pogorišču (večinoma kratke) zgodovine. So pa tudi takšne, ki so jih volitve sicer streznile, vendar ohranjajo dovolj tradicije, da se bodo lotevale novih poti, morda na čelu z novimi ljudmi.

V tednu, ko svoje kongrese napovedujejo tri parlamentarne stranke in izvenparlamentarna SLS, izstopa primer Nove Slovenije. Morda so bila pričakovanja večja, toda za stranko je letos v resnici dokaj uspešno politično obdobje. Na arhivskem referendumu ni izgubila, saj se mu je izognila, v Bruselj je s sicer skupne liste s SLS poslala dva človeka, na parlamentarnih volitvah je pridobila poslanca več, na lokalnih je šlo nekako po pričakovanjih.

Podpora predsednici NSi Ljudmili Novak torej ne bi smela biti vprašljiva. Toda vmes se je dogajalo marsikaj, kar delu stranke ni pomenilo “negovanja in krepitve vrednot v dobro Slovenije”, kar je sama rada ponavljala. Spomnimo se njenega upora Janši ob omenjenem arhivskem referendumu, zadržanosti do Janševe usode in predvsem njene dokaj verodostojne drže v pogajanjih s Cerarjem o morebitnem vstopu v koalicijo.

Nevarnost zanjo so mnogi videli predvsem v mladem, ambicioznem Mateju Toninu. Tistem Toninu, ki je podprl dosmrtni predsedniški dodatek za Milana Kučana in potem še z marsikakšno svojo “cvetko” razburkal desnico. Pred kratkim je brez zadrege priznal, da se ne bi odrekel možnosti, da postane predsednik vlade. Novakova je včeraj ponovila, da NSi želi postati najmočnejša politična sila na desni sredini, Tonin pa je dodal, da v desetih letih tudi najmočnejša stranka v državi, pri čemer ne bo poslušal SDS.

Ampak jabolko je za mladeniča še prekislo, da bi vanj ugriznil, ga je posvarila Ljudmila Novak in očitno sklenila pomagati, “da jabolko dozori, da se omedi in potem je tudi kakovostno in dobro.”