Nekoč in danes

Nekoč so bili pravi primorski košarkarski derbiji. Prva leta po osamosvojitvi so bile dvorane na Škofijah, v Idriji, Sežani in Postojni napolnjene do vrha, gledalci so v grozdih viseli z oken. To so bili pravi športni prazniki.

Tisto so bili derbiji do prihoda novega tisočletja, ko se je pojavila jadranska liga, ko se je vložek v klube začel zmanjševati in je sočasno začel bledeti čar sosedskih izzivov. Seveda, ko pa so igralce kupovali kot solato na tržnici. Potem je prišla še kriza in zapitek je bil drag. Primorski prvoligaši so zapored izginjali z zemljevida - najprej Sežana, potem Postojna in pred dvema sezonama še Koper.

A po padcu je prišel blag vzpon. V letu evropskega košarkarskega prvenstva, ki bo teden dni razveseljevalo tudi Koper, Primorska po zaslugi Splošne plovbe ni več bela lisa na prvoligaškem zemljevidu. Logično bi sicer bilo (take so bile tudi želje nekaterih), da bi se med elito ekspresno vrnil Koper, kot regijsko in neke vrste košarkarsko središče.

A Koper je bil v prvoligaških časih središče le zavoljo finančnega zaledja in se je že takrat razcepil na dva nasprotujoča si košarkarska pola. Proizvodnja prvoligaških igralcev, ki jih je Koper praktično brez nadomestila jemal s pozicije moči, je slonela na portoroškem košarkarskem klubu. Tudi s tega vidika je uvrstitev v prvo ligo simbolično poplačilo Splošni plovbi. In simbolično je pri tem sodeloval najuspešnejši proizvod portoroške košarkarske šole, Sašo Ožbolt, ki so ga v domače gnezdo pripeljala čudna pota velike svetovne depresije, po kateri nič več ne bo tako, kot je bilo. Tudi v športu. Kjer uspeh ni naključje. To dokazuje portoroški klub, ki se je ob trdni podpori pokrovitelja odrekel praksi prenagljenih odločitev. Trener Konstantin Subotić je na čelu stroke že četrto leto, ekipa pa je z leti organsko rasla. Do prve lige.

Derbiji so se vrnili. V tretjo ligo. Z malo denarja in domačimi močmi je tudi Ilirska Bistrica stopila korak višje. V ozadju čaka Sežana in še kdo. Napočil je čas primorske vrnitve.