Nepogrešljive učne ure

Po nekaj grenkih izkušnjah navijačev z nastopi rokometne izbrane vrste v zadnjih letih predstave v Srbiji predstavljajo pravi balzam za njihove duše. Ne samo navijaške, temveč tudi za vso rokometno gibanje, trenerje in tiste, ki imajo radi to igro z žogo. Po letu 2004, ko so na domačem prizorišču osvojili zgodovinsko srebrno medaljo, ki je mimogrede še vedno edina slovenska medalja v kolektivnih igrah z žogo na svetovnih ali evropskih prvenstvih, so rezultati stagnirali. Velika pričakovanja, vzpostavljena na imenih članov evropskega klubskega prvaka in tujih trenerjih, so splahnela kot jutranja rosa. Tudi klubi se niso več prebijali niti do četrtfinala lige prvakov, reprezentanca je dvakrat zapored ostala brez svetovnega prvenstva ...

In zato od oslabljene in pomlajene reprezentance pred odhodom nihče ni pričakoval odmevnih stvari. Pokazati boj na parketu, drago prodati svojo kožo in če bo nanesla priložnost se z zmago proti Norveški ali Islandiji uvrstiti v drugi krog, so bile tihe želje rokometnih poznavalcev. Deničeva reprezentanca je naredila vse to in še mnogo več. Osvojila je šesto mesto, kar je njena tretja najboljša uvrstitev sploh in na koncu za las ostala brez kvalifikacij za olimpijske igre, ki so se pred desetimi dnevi zdele znanstvena fantastika. Predvsem pa je navdušila strokovnjake, ki do letošnjega EP niso verjeli, da se lahko tako “kilogramsko lahka” ekipa kosa z največjimi zvezdniki tega športa. Slovenija je na letošnjem evropskem prvenstvu predstavila nov model rokometne igre, ki se mu bodo zaradi atraktivnosti slej ko prej morale približati tudi ostale reprezentance. Hitrost in eksplozivnost sta glavna elementa tega koncepta, ki ga je na primer v ligi prvakov uspešno uveljavil tudi koprski Cimos.

Poleg tega je Slovenija dobila nekaj rokometašev, ki bodo lahko še dva olimpijska ciklusa igrali na velikih tekmovanjih. In tako kot gospodarska kriza predstavlja priložnost za najbolj drzne podjetnike, so tudi težave z odsotnostmi v slovenski reprezentanci predstavljale priložnost za tiste, ki so zasedli položaje odsotnih. Tako Jure Dolenec zagotovo ne bi dobil toliko priložnosti, če se ne bi poškodoval Jure Natek, Sebastian Skube bi imel manjšo minutažo, če bi bil Nenad Bilbija sposoben za igro, in Dragan Gajič, prvo ime slovenske reprezentance v Srbiji, bi najbrž ostal v senci Vida Kavtičnika, ki se je nastopu odpovedal. A strokovni štab nad tem ni prav nič jadikoval, temveč se je spustil v boj z razpoložljivimi močmi in izzival srečo. Čeprav mu je v zadnjem napadu dvoboja z Makedonci ta obrnila hrbet, so bile za večino slovenskih reprezentantov tekme v Srbiji učne ure, ki jih v slovenskih dvoranah ali na nobeni fakulteti ne bi mogli dobiti.