Neprelomne prelomne volitve

Državni zbor je torej razpuščen in volitve so razpisane, volili bomo konec aprila. Da bodo volitve že čez dobra dva meseca, je dobro, sedanje razmerje sil onemogoča učinkovito vladanje. Kaj se bo na volitvah in predvsem po njih zgodilo, je seveda nesmiselno napovedovati, vse možnosti so odprte. Kot kaže zdaj, se nam obeta vstop novega obraza (Robert Golob) na politično prizorišče, uveljavljeni (Aleksandra Pivec, Marjan Podobnik, Igor Zorčič ...) pa nas bodo nagovarjali pod nekimi drugimi blagovnimi znamkami od tistih, pod katerimi smo jih spoznali. Bolj ali manj nič novega, torej.

V političnem smislu aprilske volitve po vsej verjetnosti ne bodo prelomne, teme, okrog katerih se bodo vrtela soočenja, sodijo v železni repertoar tovrstnih razprav. Odnos države do gospodarstva, davčna politika, odnosi s Hrvaško in sosedi nasploh, urejanje razpadajočega zdravstvenega sistema, skrb za pokojnine, nekaj malega o tem, kako poskrbeti za energetsko suverenost in hkrati ne povsem zapackati okolja, zelo verjetno bo veliko slišati o drugem bloku krške nuklearke ... Bolj ali manj predvidljivo, torej. Delo je danes objavilo raziskavo o tem, s čim bi se morali mediji v predvolilnem času največ ukvarjati. Na vrhu kraljujejo vprašanja zdravstvenega sistema, socialne države in premagovanja revščine ter pravne države. Nekako se da sklepati, da javnost te teme na vrhu pričakuje tudi od politikov - videli pa bomo, kakšno agendo nam bodo ponudili pred volitvami. Na desnici lahko že do volitev, po njih pa sploh, pričakujemo dominacijo SDS, na levi sredini je Kul našel nek modus sobivanja, vprašanje je le še, kako se bo, če se bo, vanj vključil Golob.

Na aprilskih volitvah bi lahko tiste, ki s svojim zmerjanjem, nesramnostjo ali laganjem politiki, državi in vsem nam delajo škodo, prijazno pospremili v politično penzijo.

Utegnejo pa biti - ali pa bi vsaj morale biti - aprilske volitve prelomne po nekem drugem kriteriju. V zadnjem letu, dveh, so se okrepila opozorila o hitri eroziji politične kulture pri nas. Tudi najširša javnost opaža, da se politiki ne znajo več obnašati, vse več se jih obnaša tako, kot jih starši prav gotovo niso učili, in se poslužujejo zmerjanja, nesramnosti, laganja sogovorniku v obraz, sprevračanja sogovornikovih besed, podtikanj ... Temu smo priča na obeh straneh, le z dovolj distance je treba pogledati. Pogosto namreč delamo napako in neprimeren način delovanja spregledamo, ker prihaja od nekoga, s katerim se po vsebinski plati sicer strinjamo. Aprilske volitve bi zato lahko predstavljale priložnost, da se tiste, ki delujejo na takšne škodljive načine, prijazno pospremi v politično penzijo.