Neptunov krst

Svetovna pomorska organizacija priporoča državam, naj v zadnjem tednu septembra, ko praznujemo svetovni dan pomorstva, pripravijo kakšne pomorstvu posvečene aktivnosti. V Sloveniji smo nasvet spet razumeli po svoje in letos pripravili dva posebej vidna dogodka. V izolski ladjedelnici se bodo z varilnimi aparati lotili rezati edini večji slovenski ribiški ladji, ker se je njun lastnik odločil, da bo raje kot ribe ujel evropsko subvencijo za razrez plovil. V Luki Koper pa bodo nadzorniki izbirali novega šefa, potem ko so odrezali Gregorja Veselka z neoprijemljivo obrazložitvijo, da “mu ne zaupajo več”.

Zaupajo pa - vsaj nadzorniki - Radu Antoloviču, zdaj direktorju iz pristanišča Novorossijsk, ki si ga želijo v Kopru.

Človek z zavidanja vrednim kurikulumom še ni spregovoril besede, niti je v tem trenutku ne želi, pa pri nekaterih že velja za odrešenika slovenske logistike.

Tako zelo mu zaupajo, da mu nekateri delajo slabo uslugo: nehote mu že načenjajo ugled. Predlog iz vrst sindikata žerjavistov, denimo, da bi lahko zaposleni v Luki segli v žepe in prispevali kak evro, da bi Antolovič ja dobil ruskim navadam primerno plačo, je smešnica brez primere. Samo upamo lahko, da jih je strokovnjak vljudno prosil, naj mu ne pomagajo več. Pa tudi, da mu je kdo povedal, da se je v Luki treba večinoma ukvarjati z vsem mogočim, od občine, ministrstev, do Ankarančanov ..., preden pride na vrsto pristanišče.

A v prid favoritu ni še nič odločeno, tudi zato ne, ker vladajoča politika nadzorniški akciji v Luki in Antoloviču ni dala blagoslova. Mešetarjenje in politično merjenje moči zunaj in znotraj, okoli in v sredini koprskega pristanišča, pa sta stalnici.

A ob odkrivanju se vsakokrat znova počutimo nekako tako, kot se najbrž dijaki prvega letnika pomorske šole, tudi Antolovič jo je pridno obiskoval, ko na Neptunovem krstu spijejo ogabno mešanico vsega mogočega, ki jim jo namešajo višji letniki. Želodci se nam obračajo.