Neskončno brezno

Ne nameravam pisati o našem gospodarskem stanju, kjer niti približno še ni videti dna, od katerega bi se lahko odbili nazaj v obljubljene švicarske višave. O tem, kako globoko smo, ničesar ne vedo niti tisti, ki nam bodo čez nekaj let pojasnjevali, zakaj je danes tako, kot je.

Ker pa je TV-okno namenjeno zabavnejšim temam, se tokrat sprašujem, kje globoko pod nami je dno, ki ga uspeva doseči neumnost besedil slovenskih novodobnih popevčic. Neka pevka nas namreč iz leta v leto navduši z novim poletnim hitom, za katerega si glasbo sposodi pri kakšni prijetni tuji skladbi, besedilo pa napiše sama! Ne prevede ga, ona ga spesni! O mamma mia! To so vrhunci slovenske poezije. Pred leti je ljubila cigana Jana in ni bila več sama. Potem ni hotela na kolena, ker je bila levinja, dotikali smo se je tam tam tam, pa je stoje prebolela, a še naprej ostala nedosegljiva kot kakšen metulj ali luna. Letos “je več kot očitno znova zadela v polno z nagajivo in ultra energično nabrito poletno pesmijo Mamma Mia. Navdušenje med njenimi oboževalci je popolno in vsi po vrsti so enotnega mnenja - da je oziroma bo pesem uspešnica,” piše na spletu (www.evrovizija.com). No, ja, pač nisem njen oboževalec, ker meni pesem povzroča alergijo (najprej sem sicer mislil, da so krivi komarji in klopi). In potem so nesramneži na medmrežju šli njeno video upodobljeno umetnino označili za neprimerno. Šok! A se strinjam z njimi: video res ni primeren za vse. Kajti nekaj njenih oblačil na fotografijah, ki spremljajo njen pesniško-glasbeni umotvor, je prava žalitev za okusno oblačenje. Ampak o tem bo lahko strokovneje pisala ptujska oblačilna strokovnjakinja Sanja.

Ali kot piše še eden od navdušencev na spletu: “Tega ne moreš poslušati trezen.”