Neslovenci kremeniti

Ena najsrhljivejših besed, ki jih najdem v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je - Neslovenec. Eksplozivna sestavljenka iz nikalnice in samostalnika. Vselej kadar jo slišim, me zmrazi. Še huje je, ko jo vidim zapisano, takole, z veliko začetnico, ne kot neslovenec ali neSlovenec, marveč kot Neslovenec. Kakor bi šlo za državljana Neslovenije, dežele, kjer govorijo neslovenščino, negujejo neslovensko tradicijo, poslušajo Neslovenski oktet, hodijo na koncerte v Neslovensko filharmonijo, prepevajo neslovenske ljudske pesmi, na valovih narodnega ponosa tulijo “Neslovenija, od kod lepote tvoje” in “Neslovenci kremeniti, le stopimo v korak”, razpravljajo o kvotah neslovenske glasbe na domačih radijskih postajah, krvave štorije berejo v Neslovenskih novicah in roko na srce položijo, ko zaslišijo neslovensko himno in uzrejo plapolajočo neslovensko zastavo. Ga že skoraj vidim, nacionalista, kako se treplja po prsih: “Jaz sem zaveden Neslovenec!”

Pa jo zaman iščemo na še tako nadrobnih zemljevidih, tole Neslovenijo. Nekoliko več nam pojasni Slovenski pravopis iz leta 1990: “Kadar ime za prebivalca dobi predpono ne-, se velika začetnica prenese nanjo.” Prebivalec česa je Neslovenec, pravopis ne pove. Prav tako iz slovarjev in slovnic zaman skušamo izvedeti, ali je kaj narobe s takšnimle stavkom: “Ko je Marjan vstopil v dvorano, je v množici Nemarjanov zagledal tudi svojega znanca.”

Čudna so imenovanja z zanikanjem, čudna. V tem pogledu so nedolžnejše še tako slabšalne oznake kakor nigger, črnuh, zamorec, pa tudi dozdevno nevtralni in slovarski neoporečni tujerodec: vse namreč izpostavljajo lastnost ozmerjanega, ne pa tistega, česar ozmerjani nima. Beseda Neslovenec počne prav to: človeka določa s tistim, kar naj bi mu manjkalo. Kdor je bil doslej prepričan, da Eskima in Južnoafričana ne druži prav nič, naj odslej ve, da vendarle imata skupno lastnost: oba sta Neslovenca!

Da se je uporaba besede Neslovenec širila in krepila sorazmerno z uveljavljanjem slovenske samostojnosti, najpogosteje kot evfemizem za manj prefinjenega “južnjaka” ali “čefurja”, ni slepo naključje. Više kot se, mi, “čisti” Slovenci, postavljamo nad označenega, četudi je prebivalec naše države ali celo njen državljan, toda “pritepenec”, raje jo uporabljamo. Praviloma v vsaj rahlo negativnem kontekstu. Bodite gotovi: med nogometno tekmo komentatorja ne boste slišali vzhičeno vzklikati, da je gol za našo reprezentanco dal Neslovenec.

Tako je. Tujci so nas dolgo tepli z gorjačo, in končno nam je prekipelo. Zdaj jim vračamo z besedo, ki - kakor pravi rek - lahko udari močneje kot pest. In moti se, kdor pravi, da beseda ni konj. Je nekonj.