Nespoštljivo do vsega in vseh

V uvodnem delu svojega letnega poročila je varuhinja človekovih pravic zapisala: “Živimo v družbi, ki čedalje bolj opušča spoštovanje kot pomembno značilnost vsakega odnosa. (…) Gojenje in izražanje nespoštljivosti se prenaša na vse ravni družbenega življenja: državni zbor ne spoštuje ustavnega sodišča, vlada ne spoštuje državnega zbora, ministri ne spoštujejo vlade, ta ne spoštuje nadzornih inštitucij.”

Prav ta ugotovitev varuhinje najboljše označuje sedanje stanje v družbi: splošno pomanjkanje spoštovanja v medsebojnih odnosih oziroma sprejemanje popolnega nespoštovanja kot sprejemljivega in zaželenega načina obnašanja. Paradoksalno (ali pa ne?): živimo v vse bolj pravno regulirani družbi, kjer smo pristali na to, da vsak problem, vključno s problemom nespoštovanja zakonov, rešujemo s sprejemanjem novih zakonov. Ko se soočamo s skrajno regulacijo, vidimo in usmerjamo naša ravnanja bolj zaradi potencialnih nagrad in kazni, ki jih izvaja nadzorna inštitucija, kot zaradi osebnega prepričanja in zaveze, da bomo s svojimi dejanji oblikovali takšen svet, v katerem bo mogoče dostojno živeti.

Ko se v Lendavi pojavijo sovražni napisi proti eni od manjšin, razpravljamo o tem, ali gre za obliko sovražnega govora, ki je kazniva z zakonom, ali pa gre za svobodo izražanja, ki mora vzeti v zakup tudi takšno obliko govora. Ko gledamo stavkajoče, ki se borijo za človeka dostojne pogoje dela in plačila, se sprašujemo, zakaj nadzorne institucije ne ukrepajo, katere zakone imamo, pa jih ne spoštujemo, ali pa katere zakone moramo sprejeti, da se takšne stvari ne bi dogajale.

Ko se v kioskih ne pojavijo revije, ki izhajajo že desetletja, in izvemo, da novinarji/ke teh revij niso za svoje delo dobili plačila že mesece, se sprašujemo, zakaj nobena od nadzornih institucij ni ukrepala, kdo ni delal tako, kot bi moral, in kateri zakon (v tem primeru) ni bil spoštovan.

Ko urednica ene od revij opozori javnost, da je eden od politikov s pomočjo pritiskov dosegel objavo svoje slike na naslovnici, se v javnosti začne preštevanje naslovnic in števila pojavljanj levih in desnih politikov. Kljub številnim členom v medijskem zakonu, ki varujejo novinarsko avtonomijo, je nespoštovanje zakona samo vprašanje enakomerne (politično uravnovešene in uravnotežene) razporejenosti pritiskov. Ko se javno zgražamo nad tem, kaj so s podjetji v svoji lasti in njihovimi zaposlenimi naredili gradbeni, pivovarski, medijski in drugi tajkuni, baroni ali mogotci, se ne premaknemo dlje od tega, da ugotavljamo, katere institucije vse bi morale ukrepati, pa niso, in kateri zakoni bi morali biti spremenjeni, pa niso. Na drugi strani pa ti isti tajkuni, baroni, mogotci visijo na kakšni črki zakona in jo javnosti razlagajo njihovi odvetniki, ne da bi za trenutek pomislili, s kakšnim nespoštovanjem so obravnavali in zapravili življenja in delo svojih zaposlenih.

Postali smo nespoštljivi do vsega in vseh. In ni zakona na tem svetu, ki bi nas lahko naučil ali pa prisilil, da postanemo spoštljivi. Dokler tega ne bomo razumeli, bomo vsak dan znova in znova sledili medijem v njihovem razkrivanju “tekočih” škandalov in afer, ne da bi razumeli, kako smo se kot družba in posamezniki sprijaznili s tem, da so afere in škandali postali del našega vsakdanjega življenja.