Nesreča v nesreči

V pogledu na v led ujete gozdove je bilo veliko strašljivega, ampak tudi nekaj romantičnega. Včeraj, ko se je led na obrobjih prizadetih območij stalil, je vsa romantika nenadoma minila. Na zasneženih pobočjih so ostali žalosti štrclji obglavljenih dreves, na katerih so prelomi debel in vej kot odprte rane.

Ta nov pogled na gozdove je zelo primerna metafora za novo fazo ledene katastrofe, ki se je zgrnila nad državo.

Res je, da je sonce, ki je marsikje posijalo vsaj za nekaj ur, tolažeče. A je hkrati res, da so v močni svetlobi bolečine in težave ostrejše in jasnejše.

Začenja se obdobje kritik in pritožb. Ki segajo od kroničnega nerganja nezadovoljnežev, ki v vsaki dobri stvari najdejo nekaj slabega, do upravičenih in tehtnih vprašanj o tem, zakaj se nekateri odgovorni niso odzvali bolje, hitreje, pogumneje in pametneje.

Začenja se obdobje vsesplošnega pomanjkanja. Zmanjkovalo bo denarja za kakovostno obnovo električnega omrežja, za popravilo uničenih cest in načetih mostov ter prerešetanih železnic. Nastala bo suša na računih številnih velikih in malih podjetij, ki jim je ujma vzela zaslužek. In v denarnicah stotin ljudi, ki bodo po dvoriščih in sadovnjakih šteli škodo ter večinoma brez uspeha trkali na vrata zavarovalnic.

Vsega bo zmanjkovalo tudi lastnikom gozdov. Denarja, moči in časa, da bi svoja posestva očistili in s tem rešili pred grozečim lubadarjem.

V običajno pomanjkanje bodo padla prostovoljna gasilska društva. Na vrata agencij, uradov in ministrstev bo trkalo na desetine strokovnjakov, zaskrbljenih za usodo narave in ljudi.

In v tem pomanjkanju bo zelo težko razmišljati o smelih in naprednih razvojnih rešitvah, ki bi nas v prihodnosti varovale pred takšno ali drugačno vremensko katastrofo.

Zato ni res, da so nesreče dobre, ker povežejo ljudi in iz njih potegnejo najplemenitejše. Nesreče so vedno slabe. Ko so. In še slabše, ko minejo.