Nestrpnost

Pojem nestrpnosti se je s političnih odrov in njih zaodrja že davno preselil v številne pore našega vsakdanjega življenja. In ob tem izgubil svojo pojmovno identiteto. Postal je stvarnost. Tukaj in zdaj. Živi z nami in pogosto usmerja naša življenja. Pa če si to upamo priznati ali ne.

Običajno so nas sicer polna usta tolerantnosti, solidarnosti, sprejemanja drugačnosti in vsega, kar je lahko povezano z omenjenim. A v sebi pogosto razmišljamo drugače in se pod masko demokracije raje ugriznemo v jezik, kot da bi na glas povedali, s čim ali s kom se ne strinjamo, kaj nam ni všeč. Iz podzavestnega strahu, da nas morebiti ne bi v trenutku označili za nestrpneža.

Če se sama še tako trudim, da bi svet okoli sebe sprejemala takšen, kot je, mi vse pogosteje to ne uspeva več. Postajam nestrpna in drugačnosti nekaterih preprosto nisem več pripravljena kar tako sprejemati. Zakaj?

Dolgo sem v sebi premišljala, zakaj se moja neizmerna tolerantnost vse bolj umika nekaterim nestrpnostim. Zakaj me nekatere stvari v vsakdanu, ki ga živim, vse bolj motijo in jih ne želim več jemati kot samoumevne v imenu neke globalizacije ali kaj vem česa. Ne želim več, ker je zaradi omenjenega vse bolj ogrožena moja identiteta, moj jezik, moj obstoj. Moja bit in bistvo. Moja dediščina in moja zapuščina.

Preprosto. Sem nestrpna, ker visok uradnik občine, v kateri živim, ne zna dovolj dobro mojega maternega jezika, še manj pa italijanskega. Jezika soljudi, s katerimi mi življenje teče že od malega in so v mestu živeli pred menoj.

Sem nestrpna, ker prvi mož mojega mesta in občine nagovarja ljudi na prireditvi v angleščini, ki je uradni jezik njegove domovine, zanemarja pa mojega in italijanskega.

Sem nestrpna, ko moje mesto izgublja svojo identiteto v imenu kultur, ki tu niso doma, in kvazi obnov ter je v njem vse manj sledi mojega odraščanja, mojih ulic, kamnov, bitev ob mandraču.

Prepričana sem, da moja strpnost ne bi bila tako načeta, če bi vsi tisti, ki si ustvarjajo svoje življenje tukaj in zdaj, spoštovali ljudi, kateri so jih sprejeli medse. Spoštovali državo, katere potne liste imajo, da lahko potujejo kamorkoli. Spoštovali jezik in kulturo naroda, ki je v stoletjih obstal prav zaradi tega zavedanja.