Nevarna razmerja

V tej državi smo se očitno odločili, da bomo težave reševali z višanjem davkov. To je sicer model, ki je - bolj ali manj - vedno bliže levičarskim vladam. Zato taka odločitev niti ne preseneča. Žal pa problemi, s katerimi se soočamo danes, niso niti levičarski niti desničarski. So resni problemi predvsem strukturne narave. Staranje prebivalstva, vse večja brezposelnost in podobni trendi, ki družbo dolgoročno spreminjajo, zahtevajo spremembe. Gre namreč za sklop pravic, ki jih danes družba ne moremo več zagotavljati, v prihodnosti pa se bodo ti trendi le še slabšali.

In to nima nobene zveze s političnim sistemom ali s stranko, ki je na oblasti. Zato takšnih problemov ni mogoče reševati z dvigom davkov, temveč z globljimi spremembami v družbi, torej z reformami. Statistično gledano reforme vselej pomenijo slabšanje položaja, zato so ljudje zaradi njih nezadovoljni in jim nasprotujejo. Ljudje smo pač oportunisti. Zelo radi rečemo, da smo delali pet let več kot naši očetje, pozabljamo pa, da v povprečju živimo deset let dlje kot naši starši.

Politika pa v svojem kratkovidnem interesu prilagajanja čim boljšim volilnim rezultatom temu sledi. Ne loteva se pravih potez, čeprav so jih v nekaterih državah uspešno izpeljali. Raje se oprime potez, ki so ljudem ljubše. Žal danes cilj političnih strank ni vodenje družbe oziroma vladanje tako, da se dolgoročno povečuje blaginja države. Politične stranke zanimajo le kratkoročne bitke od volitev do volitev, kar pomeni, da svoje odločitve prilagajajo ulici. To se mi zdi grozno, hkrati pa vzbuja sume o učinkovitem delovanju demokracije.

Slovenija še ni rodila politika, ki bi svojo politično kariero zastavil za dolgoročni cilj, kar bi v prvi fazi pomenilo poslabšanje razmer. No, tudi v drugih državah take vrste politikov ni prav veliko, a se je tu in tam le našel kdo, ki je ukrepal tako in svoji družbi praviloma dolgoročno naredil veliko uslugo, seveda na račun lastnega političnega padca. Eden takih in danes tudi najbolj znanih je bil zagotovo nekdanji nemški kancler Shroeder, ki je zagnal reforme, nato pa izgubil na volitvah. Še huje pa je, da njegova stranka odtlej že tri mandate sploh ne pride več na oblast. Si predstavljate, da bi pri nas nekdo samega sebe tako zatolkel?! Takega posameznika bi morda še našli, zagotovo pa ne take stranke.

Ko je naša sedanja vlada začela mandat, je bilo vsem jasno, da bo treba nekaj ukreniti glede proračunskega primanjkljaja. Načelno so se dogovorili, da bomo luknjo polnili na ta načina, v razmerju 50:50. Polovico luknje bi polnili z višjimi prihodki, beri: davki, polovico pa na računa zniževanja stroškov. A zdaj smo pri razmerju 2:1, pri čemer dve tretjini predstavljajo višji davki, zgolj tretjino pa znižani stroški.

Razlika sicer ni gromozanska, je pa zgovorna. Znižani stroški proračuna namreč pomenijo reze v državno porabo. Ko vanjo zarežemo, je seveda vik in krik tiste skupine, ki je bila s to potezo oškodovana. Takih skupin je pri nas veliko. In tudi zelo močne so; močnejše od želje in volje vlade po spremembah, če ta v resnici sploh obstaja. Te skupine se pri nas sicer pogosto prikazuje kot napol kriminalne združbe, vendar ni tako. To so skupine ljudi, ki poslujejo z državo in se borijo za svoj položaj v družbi. To so učitelji, zdravniki, državni uslužbenci, sindikati, cestarji ... Skupno jim je to, da si ne želijo, da bi se njihov položaj poslabšal; trdijo, denimo, da jih ni preveč, da jih je celo premalo, da so preslabo plačani ... In to je legitimno. Vendar vlada mora biti nad tem, če si želi sprememb. In pri nas tega ne zmore. Zato rezultat ni 50:50, temveč 66:33.

Vlada ne zmore uresničiti niti lastne zaveze, kar zagotovo ni dobro. Morda tega sami niti ne razumemo tako, toda zunanji opazovalci to še kako dobro vidijo. Pa ne zaradi tega, ker ima morda učitelj previsoko plačo, temveč zaradi tega, ker težave potiskamo pod preprogo in jih rešujemo šele, ko so neobvladljive. In predvsem zato, ker nič ne kaže, da se bo to spremenilo.

Leon Klemše je predsednik uprave družbe InterfinNaložbe