Nevidna roka političnega trga

Nič ni bolj razočarajoče kot razpravljati z novinarji o vplivu medijev (oziroma novinarjev samih) na demokracijo. Kje? Kdo? Kdaj? Kako? Zakaj? Vprašanja, ki so pogoj za vsako novinarsko informacijo, ostanejo brez odgovora, ko govorimo o tem, kako nas mediji informirajo o svojem lastnem početju.

Za odgovor na ta vprašanja treba imeti spomin in biti hkrati kratkoviden. Mediji ne poročajo o politiki kot nezavzeti, neangažirani ali nepristranski opazovalci, ampak kot soudeleženci v političnem dogajanju. Novinarji so danes edina politična elita (kot je prostodušno priznal nekdo izmed njih), ki ne potrebuje političnega programa, ne hodi na volitve in svojo “volilno bazo” spoznava preko oglaševalskih prihodkov. Dejstvo, da je današnja politika predvsem izoblikovana in posredovana s pomočjo medijev, še ne pomeni, da številni drugi dejavniki ne vplivajo na izid političnega tekmovanja. To tudi ne pomeni, da so mediji sami nosilci politične moči. Mediji so polje, znotraj katerega se politična moč oblikuje. Vsi akterji in njihova sporočila morajo uporabiti medije za dosego ciljev, morajo sprejeti pravila delovanja medijev ter sprejeti njihov jezik in interese. Mediji niso nevtralni, kot nam vseskozi zatrjuje ideologija novinarskega profesionalizma, ampak proizvajajo natančno določeno politično vednost. Mediji oblikujejo komunikacijske platforme in pripuščajo zraven tiste govorce in tista sporočila, ki so narejena v skladu s specifičnimi organizacijskimi in poklicnimi pravili, veljavnimi za medijske organizacije. Politični zmagovalci so obenem medijski zmagovalci. Ali ni nenavadno, da so dan po volitvah mediji zmeraj na strani tistih, ki zmagujejo?

Mediatizirana politična komunikacija ni omejena samo na obdobje volilne kampanje. Poteka ves čas in je postala spremljevalni mehanizem (po)javljanja politike. Mediatizacija politike temelji na njeni personalizaciji, senzacionalnem poročanju, vprašljivem raziskovanju ter tabloidizaciji. Mediji popularizirajo politike, jih po-javijo, vodijo njihove “vojne”, slavijo in soustvarjajo njihove zmage in poraze, ustvarjajo politično naracijo, ki temelji na spopadu dobrega in zlega, herojev in negativcev ter seveda žrtev, ki jih je treba zavarovati in rešiti. Človek z ulice, ta mitizirana kreatura, ki je v medijih zamenjala državljana, je postal naslovnik ne samo medijskih, ampak tudi političnih sporočil. Je nekdo, v imenu katerega se opravičuje medijsko in tudi politično delovanje. Takrat Mi (davkoplačevalci, ljudstvo, javno mnenje) postanemo isto z mediji. Takrat Mi govorimo s politiki in o politiki.

Politične novice so vse bolj režirane in dramaturško oblikovane kot razvedrilo. Tistega “na odru” (javno) ne moremo več razumeti brez tistega, kar poteka v “zakulisju” (zasebno). Mediatizirana politika ne pomeni enostavnega zlitja medijev in politike, ampak proces, v katerem se mediji politizirajo in politika mediatizira. Vezno tkivo tega procesa je politika škandala. Škandali so sidrišča simbolne moči, so polje spopada za ocenjevanje verodostojnosti politikov in političnih strank. Škandali so postali vidno polje politike, politična drama, ki je na povsem nove načine vgrajena v ritme vsakdanjega življenja. Politika je tako postala posel trgovanja z informacijami, razlagami, pozornostjo, vidnostjo, v kateri so posredniki do javnosti (mediji) postali enakopravni partner v pogajanjih za pridobivanje moči. In to je “nevidna roka”, ki ureja delovanje političnega trga.