Nevidne meje

Kje je meja med “navadno” kršitvijo človekovih pravic in suženjstvom? Kje se konča človeško dostojanstvo in začne trgovina z ljudmi? In kje je izhod iz te trgovine?

Po nekaterih ocenah naj bi bilo v svetu kar 27 milijonov žrtev trgovine z ljudmi. Morda je številka celo večja, saj mnogih žrtev nihče ne pogreša, še posebej ne “nikogaršnjih” otrok: iz sirotišnic najrevnejših držav, iz romskih taborov ... Ki nimajo dokumentov, živijo na cesti in beračijo za šefe. In ti jih, ko prerastejo otroška oblačila, pač izkoristijo za druge kriminalne dejavnosti. So žrtve in - po sili razmer - tudi storilci.

Kljub temu da je Slovenija v tem cvetočem poslu, pri katerem zaslužki verjetno daleč presegajo celo tiste iz donosne trgovine z drogo in orožjem, za žrtve trgovine z ljudmi tako tranzitna kot ciljna država, so številke, ki se pojavijo v uradnih statistikah, zelo nizke. Zgovorno je, da pri varuhu človekovih pravic tovrstnih primerov ni zaznanih. Pa čeprav gre za najbolj grobo kršenje osnovnih človekovih pravic in teptanje vsakršnega dostojanstva.

Tudi glede delavcev, ki delajo v razmerah, slabših od suženjskih, se naša država nekako ne zna odločiti, kje bi lahko bila tista meja, ki ločuje suženjstvo od kršitve delovnopravne zakonodaje. To priznavajo tudi na tožilstvu, kjer so se lani prvič soočili s tovrstnimi vprašanji. Čeprav bi bilo včasih dovolj že zdravo kmečko razmišljanje: če je žrtev trgovine z ljudmi nekdo, ki berači na ulici (in potem dobi vsaj nekaj za pod zob), zakaj torej ni žrtev tudi tisti, ki dela mesece in mesece brez plačila, pa nima česa dati v usta?

Verjetno tudi pojem trgovine z ljudmi oziroma njegove pojavne oblike v novih okoliščinah terjajo prevetritev. Ker ni vse tako, kot je videti. Ker niso žrtve samo dekleta, prisiljena v prostitucijo, in otroci, prisiljeni v tatvine. Sodobno suženjstvo namreč v mnogih primerih presega še tako bujno domišljijo iz časov sužnjelastniškega reda ...