(Ne)zamujene priložnosti

Odprtje prvega dela novega logističnega centra je dediščina preteklosti, s katero bo Sežana morala sobivati. Tedi je le prvi od vlagateljev oziroma kupcev tridelnega objekta, preostala bosta lastnika (in vsebino, ki ni nujno zgolj logistična) še dobila.

Povprečen domačin o centru malo ve, še manj se mu sanja, kako bo vplival na njegovo življenje. Tudi o tem, koliko ljudi bo v visoko avtomatiziranem objektu dejansko dobilo zaposlitev, se uradno ne ve nič, predstavniki Tedija o tem še niso želeli govoriti. Pa bi morali, kajti mnoge zanima, kakšen kader bodo vlagatelji potrebovali, še bolj bistven podatek pa je, od kod ga bodo dobili, saj so se časi od ideje do izvedbe na trgu dela radikalno spremenili. Zagotovo je precej kandidatov za zaposlitev v širši primorski regiji, pa tudi v sosednji Italiji, a brez priseljevanja zagotovo ne bo šlo, kar je zbujalo pomisleke ob sprejemanju prostorskega načrta. Koliko priseljevanja lahko okolje sploh sprejme oziroma koliko ga je pripravljeno sprejeti? Koliko je Sežana kot mesto in občina dejansko pripravljena na vse razsežnosti projekta?

Morda je prihod Tedija res zadnja priložnost, da se Sežana premakne z mrtve točke in se odloči, kaj želi biti - mesto razvoja v skladu s tehnološkim napredkom ali mesto upokojencev.

Vprašanje je tudi, ali je in bo znala od logistov tudi dovolj iztržiti. Vemo, da se v lokalnih okoljih baranta ob raznih investicijah, da so na koncu vsi zadovoljni. Zdi se, da so bile te veščine nekdanjim oblastnikom v Sežani precej tuje, začenši z višino komunalnega prispevka.

Vse se začne in konča pri viziji in prostorskih načrtih in v tem pogledu je Sežana zaradi kratkovidnih politik v zadnjih desetletjih krepko na psu. Zanimiva zemljišča so se v precejšnji meri kopičila v rokah propadlega gradbenika Kraškega zidarja in potem končala v slabi banki. Eno od teh je tudi tisto, na katerem se razprostira novi logistični center.

Besede župana Andreja Sile o novi priložnosti zvenijo optimistično, drugega mu potem, ko se je lahko podrobno seznanil z zapuščino, tudi ne preostane, saj je potrebno po stihijskem umeščanju stvari v prostor, začeti z ničle. Kamorkoli se človek obrne, povsod nekaj manjka: nedokončan športni center, premajhna osnovna šola, težave z glasbeno šolo (ne bi bilo smiselno razmišljati o gradnji skupnega objekta?), zdravstveni dom, pomanjkanje stanovanj. Prve rešitve stanovanjske gradnje so spet narejene na vrat na nos in ne sistemske.

Sežana potrebuje konkretne rešitve, sicer bodo besede o ohranjanju mladine v domačih krajih še naprej pobožna želja. Morda je prihod Tedija in še neznanih kupcev ostalih površin res zadnja priložnost, da se mesto premakne z mrtve točke in se odloči, kaj želi biti - mesto razvoja v skladu s tehnološkim napredkom ali mesto upokojencev.