Neznano neznano

Znani ameriški filozof John Dewey je v eseju iz dvajsetih let prejšnjega stoletja zapisal: Vse, kar omejuje svobodo in odprtost komunikacije, omejuje tudi odnose med ljudmi. Ovire v komunikaciji zapirajo ljudi v zaprte skupine in klike, v antagonistične sekte in frakcije, delajo meje med tistimi, ki so naši in tistimi, ki to niso. Ovire v komunikaciji po Deweyju uničujejo demokracijo in demokratične odnose med ljudmi. Mediji, ki opustijo svojo temeljno nalogo delovanja v javnem interesu, postanejo enostavno zagovorniki tekoče politike.

Napad na svetovni trgovinski center v New Yorku leta 2001, ki mu Američani enostavno pravijo “9/11”, je v življenju Američanov postal dogodek - meja, dogodek, ki ločuje življenje “pred” (napadom) in življenje “po” (njem). Ta dogodek pa je na zelo globok način spremenil tudi medije in novinarstvo. Mediji, ki so vsaj navidezno pred tem opravljali svojo vlogo poročevalca o dogodkih, so postali njegovi razlagalci in opravičevalci. Po tem dogodku praktično ni bilo medija, ki bi bil sposoben držati distanco do tega, kaj in predvsem zakaj se je zgodilo. Na pogorišču kritičnega novinarstva je ostalo samo dobro, domoljubno novinarstvo, takšno, ki je sledilo aktualnim političnim nalogam, in katerega temeljna naloga je postalo držati in obdržati enotnost nacionalnega interesa. Vojna je tako postala pravična, brez napovedi, možna je bila proti katerikoli državi, ki je podpirala pojav terorizma (“vojna proti terorju”), mučenje je postalo dovoljeno za pridobivanje informacij, ki bi lahko rešile življenja ljudi, zapiranje ljudi brez obtožb in sojenja pa je botrovalo odpiranju novodobnih taborišč, kamor so zapirali ljudi, oropane vseh temeljnih političnih in človekovih pravic. Deset let po tem dogodku so ZDA še zmeraj vojaško prisotne v Iraku in Afganistanu. Število civilnih žrtev v teh državah je preseglo milijon, ekonomska cena vojne pa je približno na enaki ravni, kot je bil “strošek” druge svetovne vojne.

V tem desetletju so najbolj umazano delo manipuliranja z javnim mnenjem opravili prav novinarji. Postavili so kulise in oblikovali dramaturgijo tistega, kar je dobilo ime “vojna proti terorju” ali vojna proti “silam zla”. Ko je takratni obrambni minister ZDA v javni obtok poslal pojem “neznanega neznanega”, s katerim je prepričeval in prepričal svetovno javnost, da ključni problem današnjega časa ni tisto, česar ne vemo, ampak tisto, za kar sploh ne vemo, da ne vemo. Recimo obstoj orožja za množično uničevanje. Namesto da bi mediji svoj pogled povečali navzven in svojim bralcem razložili kontekst tega dogodka, smo bili priča nenehnega zmanjševanja in oženja tistega, kar naj bi videli in razumeli. Bolj ko smo gledali in gledali ponavljajoče se posnetke udara letal na svetovni trgovinski center, manj in manj smo videli. Fascinacija z medijskim spektaklom vojne, s tistim, kar smo videli, nas je oropala sposobnosti, da bi razumeli in si razložili, kako delujejo mehanizmi terorja. Ne samo da je vojna postala spektakel, spektakel so postali smrt, razdejanje, revščina in mučenje.

Tolstoj je nekje zapisal, da ni takih življenjskih pogojev, ki bi se jim človek ne mogel privaditi, zlasti če vidi, da so jih sprejeli vsi drugi. To je najhujša posledica desetletja trajajoče medijske manipulacije. Desetletnica 9/11 je čas, da se kritično ozremo na svet, v katerem živimo. Kot pravi pokojni Tony Judt v knjigi “Deželi se slabo godi”: Če mislimo, da vemo, kaj je narobe, moramo delovati v skladu s tem védenjem. Neznanega neznanega ni. Vse, kar se dogaja, je znano znano.