Ni prvič, ni zadnjič

Ni treba biti ne Kristus ne Chuck Norris iz znane šale o hoji po vodi, če se v teh dneh želite sprehoditi po vzhodnem delu zadrževalnika Vogršček. Tako kot ona dva boste hodili po kamnih, pa čeprav naokrog ne bo vode. Hodili boste skoraj po dnu.

Poznavalci zgodovine zajezitve vedo povedati, da ni prvič, ko ima takšen videz. Lani ga je že imela. A če primerjamo posnetke pri pregradi zadrževalnika od včeraj in izpred meseca, ugotovimo, da zajetje to poletje naglo presiha. In kako naj ne bi, ko pa je namenjeno le temu, da ob dežju zadržano vodo v suši, mrazu in še kdaj preda obdelovani zemlji.

Rajnka Juga je sicer Vogršček zajezila tako visoko, da bodo težko kdaj poginile vse ribe v jezeru, ker bi jim kmetje vzeli vodo. Razen, seveda, če bo kdaj zares ekstremna suša. Po drugi strani pa bi tudi rib v jezeru danes bilo več, če gladine ne bi ves čas ohranjali znižane. Zaradi varnosti, pravijo. In kmetje, trdijo slednji, bi imeli manj težav z namakanjem.

A kaj, ko Vogršček ni primer dobre prakse. Že to, da vode ne plačujejo vsi, ki jim jo zajetje daje, ni dobra praksa, kakor tudi ne, da naj nekateri ne bi ravnali varčno z njo. Še manj je dobra praksa obotavljanje države s popravili na pregradi zajezitve, če so ta potrebna. Razen, seveda, če niso ali pa bi kdo rad prikazal, da stanejo veliko več, kot zadostuje za ponovni dvig gladine. Če niso potrebna, potem je oni varnostni ukrep nerazumljiv, vsaj nam, ki nismo “v štosu”. Če velja drugo, pa je prav, da država tehta. A se je vredno vprašati, koliko časa naj tehta, za koliko evrov, ko pa jih je 400.000 že porabila, in ali mar vse naložbe tako tehta.

No, preden se bo kaj zgodilo, bo gotovo minila zdajšnja suša. Vogršček bo bolj poln, kmetje bodo imeli manj težav, vsi najbrž še naprej ne bodo plačevali vode. Do naslednje suše bo verjetno vse po starem. In ko se bo ponovila, ne bo le Vogršček tisti, kjer ni treba biti ne Kristus ne Chuck Norris, da se hodi “po vodi”. Bi pa lahko bil tisti, kjer je treba, če karikiramo.