Ni bilo volje

Danes se torej dogaja stavka. Kot kaže, prave volje, da do nje ne pride, ni bilo ne na eni ne na drugi strani. Sindikati, če so že šli tako daleč in imajo vse pripravljeno, morajo za ohranitev svojega ugleda ostati neomajni, vlada pa bo rekla, da nadaljuje zastavljeno pot iz krize in ta vodi prek odpovedovanja vseh in vsakogar. Ali res ni bilo moč v tako negotovih časih, ko se je ekonomski in družbeni krizi pridružila še politična, množično manifestacijo nezadovoljstva vsaj odložiti do razpleta, ki bo morda dal nekega novega sogovornika? Toda odgovora na to od predsednika vlade ni bilo niti po preteku roka, ki mu ga je postavil koalicijski partner, porečejo sindikati. Minister za javno upravo Pličanič pa itak od vlade ne bo dobil mandata za pogajanja, saj vendar iz nje odhaja. V enakem položaju je finančni minister Šušteršič, ki je včeraj na vprašanje, ali se je vlada pripravljena pogovarjati o znižanju vsote denarja za plače v javnem sektorju, “moral” odgovoriti, da je to samo stvar vlade.

Kaj bi torej odlašali, gremo na ulico. Pa ne po volji vseh državljanov. Načelno velika večina ljudi podpira delavske zahteve, intimno pa se vsak postavi v svoj položaj in začne razmišljati drugače. Marsikdo je na slabšem, nasproti mu stoji delodajalec, ki v vlogi kapitala ne potrebuje njegovega glasu na volitvah. In temu primerno delodajalec ravna - ekonomsko, seveda. Res je, kar pravi zagovornik delodajalcev realnega sektorja Milič iz gospodarske zbornice. Bremena krize so neenakomerno porazdeljena, vendar naj ne zganja pogroma nad javnim sektorjem (včeraj mu je očital, da se bohoti). V “njegovem” gospodarstvu niso vse tegobe delavcev posledica le vsesplošne krize in izdatkov za javne delavce.

Mimogrede: javni sektor so tudi zdravniki s svojim sindikatom Fides. Danes za razliko od medicinskih sester ne stavkajo. Zato pa so včeraj napovedali svoj boj za novo kolektivno pogodbo, ki bi jim med drugim zagotovila več letnega dopusta ...