Ni treba v Tibet

“Kitajska je začela z deli za podaljšanje železniške proge v Tibetu. Nova proga najviše ležeče železnice na svetu povezuje glavno mesto Lhaso z drugim največjim Šigatse. Stroške gradnje 253 kilometrov dolge proge skozi večinoma neprehodna gorata območja ocenjujejo na 1,47 milijarde evrov.” Tako smo med agencijskimi vestmi prebrali pred časom.

“Slovenija stroške za 27 kilometrov drugega tira med Koprom in Divačo ocenjuje na 1,4 milijarde evrov.” Tako pa smo lahko brali doma.

Kitajci torej po tibetanskem višavju polagajo tire za manj kot šest milijonov evrov na kilometer, mi pa bi čez Kraški rob za 51 milijonov evrov za kilometer. Že res, da je Kitajska neprimerljiva, ampak ta ekstremni primer vseeno pride dovolj prav, da pokažemo, kako absurdno drag je naš projekt.

Minister Omerzel ni šel v Tibet, že v Evropi je našel dovolj primerljivih projektov za ugotovitev, da z našo ekonomiko nekaj ni v redu in da je drugi tir mogoče zgraditi za pol cene. 700 milijonov evrov. Približno toliko, kolikor je že bila ocenjena vrednost pred nekaj leti.

Daleč od tega, da bi ministrovo prepolovitev cene že danes vzeli za sveto. Za zdaj je dobro že to, da so naši odgovorni še enkrat razčistili: drugi tir, da!

Do trenutka, ko bo položena prva tirnica, je gotovo še daleč. Ne le zaradi postopkov doma, puščice bodo verjetno kmalu priletele tudi iz Italije. Italijansko okoljsko ministrstvo bo, po vsej verjetnosti, slovenskemu projektu nasprotovalo. Pa recimo temu iskrena skrb naših sosedov za okolje ob Glinščici, ki se ji bo tir približal, ali pa zgolj nagajanje zaradi slovenske blokade žaveljskega terminala.

Pa še na nekaj je treba spomniti že zdaj. Minister za drugi tir pravi, da noče še enega Teša 6, ki se je s 600 milijonov podražil že na poldrugo milijardo. Tudi državljani tega ne želimo; predvsem pa nočemo indicev o podkupovanju, o svetovalnih provizijah, nočemo sumiti, da so se milijoni delili pod mizo, kot se dogaja pri Tešu 6.