Ni več naših in vaših

Člani komisije, ki so izbirali najboljše primorske športnike, so se res znašli pred nehvaležno nalogo, koga med primorskimi športnicami postaviti na najvišji piedestal, saj so vse tri prvouvrščene v iztekajočem se letu zablestele na svetovni ravni. S tem so dekleta, ki so v prejšnjih desetletjih z vrhunskimi rezultati zaostajala, tudi v primorskem športu dokončno ulovila moške. Ne bi bilo nepravično ali izven konteksta, če bi namesto Tanje Žakelj športnica Primorske postala Snežana Rodić ali Špela Ponomarenko Janić. Celo zamejska adutinja Tea Ugrin, o kateri bo v prihodnjih letih še veliko slišati, bi si z letošnjimi uspehi v kakšnem od izborov pred šestimi ali osmimi leti zaslužila prvo mesto. A je tovrstno merjenje in tehtanje rezultatov za komisijo predstavljalo zgolj sladke skrbi, saj je najboljšega laže izbrati med dobrimi kot med povprečnimi.

Slednje se je primerilo v kategoriji ekip, v kateri rezultati po osamosvojitvi Slovenije še nikoli niso bili bolj skromni. Pred leti so na pragu šesterice ostala tudi moštva, ki so zaigrala v evropskih pokalih, letos pa je za uvrstitev med nominirance zadostoval že soliden nastop v prvi državni ligi. A je to le pokazatelj očitnega trenda, po katerem na Primorskem in v Sloveniji nimamo več kluba v kolektivnih igrah z žogo, ki bi bil sposoben narediti odmeven mednarodni rezultat. Preprosto ni več denarja zanj!

Tretja, in najpomembnejša, značilnost 38. izbora najboljših primorskih športnikov pa je njegovo poenotenje. Namesto dveh izborov, zamejskega in v domovini, je bil prvič doslej izbor skupen. S tem se utrjuje zavedanje, da je po padcu državnih meja predvsem od ljudi samih odvisno, kdaj bodo padle še meje v glavah. Glede tega šport ponovno orje ledino, saj na konkretni ravni briše mejo med športniki. Oziroma kot je dejal formalni pobudnik enotnega izbora Ivan Peterlin: “Sam izbor niti ni tako pomemben, pomembno je, da ni več naših in vaših, temveč so vsi športniki naši.”