Ni vse v nogah

Ste kdaj pomislili, kateri zvok najbolje zaobjame pojem svobode? Po zagotovilih sonorične umetnice Hanne Preuss oziroma ankete, izvedene med študenti z različnih koncev sveta, naj bi bil to zvok kolesa. Ob tem bi sicer najprej pomislil na kolesarjenje v naravi, na kakšnem kolovozu med polji ali na gozdni stezi, saj je v urbanem okolju zvok kolesa težko slišati.

Vseeno pa kolo tudi v mestu od nekdaj predstavlja svobodo gibanja. Z vse večjim številom avtomobilov na eni in opozarjanjem na njihove negativne vplive na okolje na drugi strani ter s tem povezanim preganjanjem jeklenih koničkov iz mestnih središč, to še toliko bolj drži.

S kolesom si lahko po mestnih ulicah pogosto hitrejši od avtomobila, še posebej v prometnih konicah, pa še bolj zdravo je biciklirati kot šofirati.

Marsikje v tujini so kolesarske steze v mestih nekaj tako običajnega kot pločniki, prehodi za pešce in semaforji, vozniki avtomobilov pa na kolesarje pozorni. In uvidevni. S severa proti jugu se to sicer občutno slabša.

Pri nas, kjer smo nekje vmes, se tudi premika na bolje, a počasi. Marsikdaj še vedno velja zakon močnejšega, kot na natrpanih ulicah katere od prestolnic tretjega sveta.

Vsekakor moramo biti kolesarji, kot ranljivejši udeleženci v prometu, še toliko bolj previdni od voznikov avtomobilov. Tistim, ki veliko časa preživimo na kolesu, zleze to počasi pod kožo - ta nezaupljivost do močnejših in nujna izostrenost vseh čutov. To, da imaš po prometnih predpisih prav, oziroma si imel prav, pa te je avto podrl, je po nesreči bolj slaba tolažba.

Če se vrnemo k začetnemu razmišljanju o svobodi in njenem zvoku, je pač tako, da se je za varno kolesarjenje v mestih in njihovi okolici treba odreči delčku svobode. In obratno. V naravi, izven naselij, kjer ni prometa, si je mogoče dati duška in na vsa ušesa uživati ob zvokih brezskrbnega pedaliranja.