Nič brez strička?

Zgodovina odnosov med Slovenci in Hrvati je zgodovina izgubljenih priložnosti in neizpolnjenih pričakovanj. Naroda, ki bi morala biti najbližja zaveznika, saj sta doživljala podobno usodo pod različnimi gospodarji, se, odkar imata samostojni državi, nenehno zapletata v medsebojne spore.

Med sosedama se je zaiskrilo vselej, ko je vladajočim doma šlo kaj narobe - ko so se bližale volitve ali ob vladnih krizah. Klasična strategija iskanja zunanjega sovražnika pač.

Zgodba se zdaj ponavlja ob ratifikaciji hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo. Nenadoma se vsem mudi. 1. julij, ko naj bi Hrvaška vstopila v EU, se hitro bliža, slovenski in hrvaški pogajalci pa so spet obstali ob še enem v kopici nerešenih problemov. Vrh EU nestrpno cepeta, saj pridružitveni vlak zamuja. Vodja skupine socialistov in demokratov v evropskem parlamentu Hannes Swoboda govori celo o “katastrofi”, če Slovenija ne bo pravočasno ratificirala hrvaške pristopne pogodbe.

Obe strani sta prepričani, da imata prav, tako pri vprašanju Ljubljanske banke, kot tudi pri arbitraži za mejo v Piranskem zalivu, kar je razumljivo, saj se vse države obnašajo tako zelo samoumevno. Problem ni v njuni samozagledanosti, pač pa v tem, da se neprestano vrtita v začaranem krogu nedokončanih pogajanj, nesposobni narediti korak ena proti drugi.

Zastavlja se vprašanje: kako je uspelo nekdaj sovražnima in ideološko nasprotnima državama Italiji in Jugoslaviji v sorazmerno kratkem času s podpisom Osimskih sporazumov rešiti veliko težja medsebojna ozemeljska in premoženjska vprašanja, tega pa ne uspe domnevno prijateljskima in sorodnima Sloveniji in Hrvaški? So za to krivi nesposobni pogajalci, nezreli politiki, ali pa je problem v tem, da v bližini ni več strička z onkraj oceana, ki bi obe strani potisnil v objem, tako, kot je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja verjetno storil z italijanskimi in jugoslovanskimi pogajalci?