Nič ni zastonj

V Novi Gorici se že dolgo krešejo mnenja o tem, ali je bila pred leti sprejeta odločitev o uvedbi brezplačnih mestnih avtobusov smotrna ali ne. V času gospodarske krize, ki je pretresla tudi nekdaj bogato mestno občino in je v občinski blagajni treba pretehtati vsak evro, je to vprašanje postalo še posebej aktualno.

Res je, da se je število potnikov v zadnjih letih precej povečalo, saj je za marsikoga kar priročno stopiti na avtobus brez predhodnega razmišljanja o nakupu vozovnice. Še posebej za tiste, ki jim vsak evro veliko pomeni in ne premorejo lastnega avtomobila, da bi se odpeljali po nujnih opravkih na občino, upravno enoto, bolnišnico ali zdravstveni dom. In tu so še šolarji, ki se iz predmestnih območij vsak dan vozijo v šolo in domov.

Gledano iz tega zornega kota je uvedba brezplačnih javnih prevozov dobra domislica, saj je v pomoč predvsem šibkejšim socialnimslojem občanov. Ne vzdrži pa argument, da se je s tem avtomobilski promet v mestu kaj zmanjšal, ki ga v občini vseskozi zagovarjajo. In tudi zrak v mestu zaradi brezplačnih avtobusov ni kaj bistveno boljši.

Ob tem pa so v občini trčili na drugo pomembno vprašanje, to je enakopravnost med prebivalci mesta in podeželja. Slednji se namreč čutijo zapostavljeni, saj zanje ni na voljo brezplačnih avtobusov, da ne govorimo o drugih ugodnostih, kot so bližina inštitucij, ki je meščanom na voljo. Ob tem pa se pogosto pozablja, da so življenjski stroški v mestu (tudi zaradi določenih ugodnosti) precej višji.

Dokler je občina vrsto let subvencionirala javni potniški promet, se o tem sploh ni govorilo. Čeprav je šlo za kar dve tretjini stroškov. Ko pa se pojavi besedica “brezplačno”, pa se pojavi tipična slovenska zavist - zakaj oni ja, mi pa ne. Čeprav je splošno znano, doma in v svetu, da javnih prevozov v mestih brez subvencij ne bi bilo mogoče izvajati. Naj jih torej ukinemo?