Ničelna toleranca

Odstop Igorja Maherja s položaja ministra za infrastrukturo in prostor se je moral zgoditi. Kar koli drugega bi omadeževalo stranko DL, kjer besedo načelnost uporabijo v tako rekoč vsaki povedi. Vlada Alenke Bratušek, ki si je za enega prvih ciljev postavila umiritev političnih strasti in vrnitev zaupanja državljanov v politiko, pa bi se, če bi mirno sprejela Maherjeva pojasnila, spotaknila že na prvi oviri.

Novopečeni minister je odstopil dovolj zgodaj, da niti njegova stranka niti vlada ne bosta utrpeli moralne škode. Zato bo toliko večjo škodo občutil on sam. Igor Maher zaradi kratkega izleta v državno politiko nikoli več ne bo navaden državljan, ki na ličnem kaminu pred kletjo oziroma hiško v Seči za svoje prijatelje tu in tam obrne kak čevapčič. Ostal bo osramočeni minister z najkrajšim mandatom.

Kolikšna bo škoda na zahtevnem resorju za infrastrukturo in prostor, kjer je Maher nekaj dni porabil za zapletanje pri pojasnjevanju in kjer bo zdaj stekla procedura umeščanja novega ministra, je težko oceniti. Zaskrbljenost za javno dobro zbujajo tudi namigi o ponovno oživljeni zakulisni bitki med PS in DL za obvladovanje energetike.

A Maherjev primer je kljub računom v ozadju takšne vrste, da se velja nad njim zamisliti. Igor Maher je bil eden zadnjih, ki so se uvrstili na seznam ministrskih kandidatov. Očitno je Janez Šušteršič meril nanj, ko je rekel, da je nekdo tako prijazen, da bo počakal na odločitev Gregorja Viranta, ki je do zadnjega kolebal med infrastrukturnim in pravosodnim ministrstvom.

Sestavljanje ministrske ekipe zadnji hip se je na Maherjevem primeru izkazala za tvegano početje, ki lahko naplavi še kakšno presenečenje. In po seriji ponarejevalcev spričeval, ki so večinoma politični novinci, je zdaj še Maher izničil nekaj vere v odrešujoče nove obraze.

Kdo je brez greha in kdo si bo še upal v politiko, bi se lahko vprašali. Odgovor mora biti strog: politiki imajo tolikšen vpliv, da mora pri obravnavi njihovih napak veljati ničelna stopnja tolerance.