Nikjer tolažbe

Borut Pahor je izgubil še Pavla Gantarja. Pa saj je vendar predsednik državnega zbora v odhajanju pripadnik stranke, ki je tako ali tako že odšla, torej ...?

Naj premier prizna ali ne, iz njegovih nastopov v prid ohranitvi Pavla Gantarja na položaju prvega moža parlamenta, je bilo očitno, da je nanj resno računal. Tudi Gantarjevo oklevanje, pa naj še tako pojasnjuje razloge zanj, je kazalo na možnost njegovega prestopa - recimo med nepovezane, ki bodo z morebitnim prihodom še enega poslanca Zaresa že izenačeni z Golobičevimi. In nanje se Pahor lahko kar udobno zanese. Kolikor mu je to pač še potrebno, saj kljub vsem pomislekom in dvomom vendarle mora računati na možnost predčasnih volitev.

Pahor je izgubil še dva poslanca v mestnem svetu Kopra, nekdanji (pred Popovičem) rdeči trdnjavi. Gotovo je k temu prispevalo tudi to, da v vsej tej zmedi, ki ga obkroža na nacionalni ravni, ni kaj prida pomagal svojim na periferiji. Če drugega ne, bi moral preprečiti razkol v koprskem odboru stranke in mobilizirati tisti del volilcev, ki na volitve ni šel zaradi prepričanja v vnaprej odločeno zmago Popoviča. Saj lokalne volitve ne dajo le župana, štejejo tudi sedeži v občinskem svetu.

Sklicevanje na malodušje volilcev zaradi vnaprej znanih izidov je tako bolj slaba tolažba. Tako kot bi bila slaba tolažba Pahorju to, da zaresovci prestopajo v bistvu na njegovo stran. Kajti samo malce dolgoročneje to pomeni hiranje neke politične alternative v Sloveniji, pa če je to prava levica ali ne. Pri tem ji je edina tolažba lahko v tem, da se strani po Evropi menjajo povsod tam, kjer gre ljudem slabo (še Berlusconi se ne bo izvlekel).

Po tej logiki se mora ta proces dogajati tudi pri nas in se bo v primerljivih okoliščinah ponovil. Ampak ljudje, niti prepričani volilci, si ne morejo želeti, da se samo v prid katere od politik ne bi nič obrnilo na bolje ali da bi se slabo ponovilo.