Nis(m)o vsi Elizabeta I.

Alea iacta est, kocka je padla - dvojezično! Kul, ha? Obveznega drugega tujega jezika v zadnjem triletju osnovne šole ne bo. In prav je tako. Morda bo iz naslednjih besed zazeval primorski a-priori občutek zapostavljenosti, a z lahkoto lahko trdimo, da predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, ki ga je ministrstvo za šolstvo poslalo v javno obravnavo, ni nastal kot posledica širšega razmisleka o šolarjih na dvojezičnih območjih. Pa tudi ne o otrocih priseljencev. Pravzaprav bi lahko rekli, da je zakon sprejemljiv samo za šole v prestolnici. Od otrok priseljencev na dvojezičnih območjih bi z morebitnim sprejetjem zakona tako v šoli zahtevali petjezičnost. Bi potemtakem v katerem od petih jezikov sploh zadostili minimalnim standardom? Malo morgen. Vsi pač niso za vse.

Elizabeta I. je že pri enajstih letih tekoče govorila šest jezikov, a ona je bila kraljica. Realnost je precej kruta - znanje italijanščine med otroki v slovenski Istri peša, angleščina, s katero so mladi soočeni v popularni kulturi, pa je popačena z ameriškimi slengovskimi krajšankami in spletnimi akronimi. Prav tako pešajo standardi, ki jih morajo otroci v šolah dosegati.

“Od otrok priseljencev na dvojezičnih območjih, bi z morebitnim sprejetjem zakona tako v šoli zahtevali petjezičnost. Bi potemtakem v katerem od petih jezikov sploh zadostili minimalnim standardom? Malo morgen.”

Našim zakonodajalcem tako res ne gre očitati neambicioznosti, ne bi jim pa škodil ščepec racionalnosti. Kateri jezik bi ponudili bodočim jezikoslovcem? Španščino? Švedščino? Kitajščino? Kateri jezik bo kot univerzalno linguo franco nasledil angleščino? O tem ne odločajo jezikoslovci, temveč se bo nova lingua franca kristalizirala na podlagi gospodarskih, političnih, predvsem pa kulturnih okoliščin. V svetu, ki ga poganja tehnologija, bo razgradnja angleščine sprva težka, a v neki fazi bo do nje gotovo prišlo. Kdaj, ne moremo napovedati, a razmisleku o prihodnosti svetovnega jezika moramo pridružiti tudi razmislek o prihodnosti slovenščine. Obenem moramo ohranjati kvaliteto svetovnega jezika, vzdrževati jezik okolja - na tem mestu bi me najbrž kak šolnik za ušesa, saj v slovenski Istri italijanščina namreč ni več opredeljena kot “jezik okolja”, temveč kot “drugi tuji jezik” - in slediti trendom učenja drugih tujih jezikov. Niso lahke. Samo na ta način nas uvedba nove lingue france ne bo presenetila.

Iz tega vidika so težnje po internacionalizaciji slovenskega izobraževalnega sistema seveda razumljive, a kaj, ko je jezikovna paleta na nekaterih območjih tako nasičena, da še “naša” italijanščina postopoma izginja iz vsakodnevnega besednjaka bodočih istrskih intelektualcev.