Nogometni samomor

Selektor Matjaž Kek je v sredo zvečer, ko se je ura že približala polnoči, v neformalnem pogovoru izrazil bistvo aktualnega slovenskega nogometnega trenutka. “A smo Slovenci res tako nagnjeni k samomorom,” je dejal, z glavo lahkotno zanihal nazaj in jo nato nekako iz obupa povesil. “Kaj nam je tega treba bilo,” je bila njegova očitna neverbalna komunikacija.

Nadaljevanje tako lepe nogometne zgodbe, da ne uporabim zlorabljenega izraza pravljica, smo Slovenci sami ogrozili. Podobno kot s(m)o zavozili državo, oziroma s(m)o pred tem, da jo, čeprav je pred desetletjem kazalo na velezgodbo o uspehu ... V podtikanjih med predsednikom Spinsa Stefanovičem, igralci in predsednikom NZS Simičem so slednjemu popustili živci.

Da je s prevzemom predsedniške funkcije skočil v prevelike čevlje, je že nekaj časa očitno. Prav tako, da je bil v komunikaciji nevešč in tudi premalo takten. Kakor tudi to, da na plen, ki ni zgolj v financah, temveč tudi v vplivu in družbenem ugledu, preži kar nekaj nogometnih funkcionarjev, ki so bili z bogate nogometne mize doslej deležni le drobtinic in desertov. Želijo si glavne jedi! In tako se je okrog Simiča razvila široka koalicija nasprotnikov (večina med njimi ga je iz bogvekaterega razloga podpirala v boju proti večnemu Rudiju Zavrlu). Med temi bo prišlo do prerivanja za njegovo nasledstvo. Pri tem samooklicani prvi sindikalist, ki so mu propadle najmanj že tri splošne stavke, sploh ne bo med najbolj zagnanimi!