Norostim nikoli konca

Na ministrstvu za zdravje se dogaja. Prehitevajo ga pritiski z leve in desne, lobijev in drugih vplivnežev navzdol in navzgor. Kljub temu imamo interventni zakon, čeprav z njim ni zadovoljen nihče. Od januarja bomo vsi po spisku, ob podplačanih do milijonarjev, plačevali 35 evrov zdravstvenega prispevka in še naprej postavali v čakalnih vrstah. Že od avgusta imamo usmeritve v boljše zdravstvo, ki pravkar dvigujejo prah ...

Zdravstvenih tem je za več romanov. Mladim zdravnikom, ki so zakon pospremili s pismom rekoč, da dostopnost rešuje z zdravniki od vsepovsod, je prav na kratko povedati, naj se ustavijo. Ob pleteničenjih, da ni pomembno, če teh zdravnikov zaradi neznanja slovenskega jezika nihče ne bo razumel, in da so prišli s fakultet, za katere še nihče ni slišal, so misli o večvrednosti, ksenofobiji in ostalih pogubah skrajno neprijetne.

V iskrenost ministrice verjamemo. Sočasno vemo, da ji ne bo lahko obraniti večje dostopnosti do zdravstva v geografskem, časovnem, finančnem in etičnem pomenu.

Na srečo v mnogih ambulantah, med ljudmi, ki jih še kako dobro razumejo, delajo njihovi mladi kolegi z znanjem in Hipokratom v srcu. O 35 evrih, preko katerih bodo nesramno premožni še delali gnečo po čakalnicah, ker se bodo poprej lahko z denarnicami izkazali v zasebnih ambulantah, ne gre izgubljati besed. Tudi predsednici države, ki nima plačanih nadur, bodo podplačani in za nadure neplačani z davki nekako pomagali.

Pritiski na vlado so prehudi, da bi zmogla uvedbo pravičnega prispevka. Pritiski so ušli tudi v smernice o zdravstveni politiki, po katerih pa niso več zmogli uskladiti splošnega dogovora o zdravstvu. Ker v splošno dobro ljudem v Sloveniji ne gre, bo to nekako uredila vlada.

V usmeritvah razburja določba, da ZZZS ne bi smela plačevati drobnih, dragocenih programov, ki v bližini ljudi, s prizadevanji zdravstvenih zavodov in občin, delujejo zanje. Naj je šlo za željo po varčevanju ali zgolj za potezo v prid Slovenijo uničujoči centralizaciji - ministrica za zdravje je naposled potegnila zavoro. To je storila šele po nekajmesečnem moledovanju zdravstvenih zavodov, naj ministrstvo končno pove, čemu določba, ki je nakazovala ukinitev kar 229 programov. Kljub temu ji gre verjeti, da do ukinitev ne bo prišlo in da bodo najbolj prizadevni dobili priznanih in plačanih celo več programov.

V iskrenost ministrice verjamemo. Sočasno vemo, da ji ne bo lahko obraniti napovedane večje dostopnosti v geografskem, časovnem, finančnem in etičnem pomenu. Vse to je v DZ pred Slovenci obljubila ob sprejemanju interventnega zakona. Žal je v tej državi norosti in pritiskov za uresničitev želje preveč.