Note so, pevca ni

V koprskem Vinakopru so drobne priložnosti vselej znali izkoristiti za temeljito promocijo, bodisi med svojimi velikimi kupci bodisi v najširši javnosti, ki je bila vinom iz največje istrske kleti v minulih dveh desetletjih naklonjena. Tako bi smeli pričakovati, da bo tudi odhod ključnega strokovnjaka, karizmatičnega Iztoka Klenarja, dogodek, ki ga bodo delili z javnostjo in z ustreznim pompom predstavili njegovega naslednika, ki se bo poslej podpisoval pod Vinakoprova vina.

Izšlo se je drugače, hitro, za zaprtimi vrati, brez velikih besed. Karkoli je že botrovalo Klenarjevi nenadni odločitvi o odhodu, si njegova povezanost z Vinakoprom zasluži nekoliko osvetlitve. Nenazadnje gre za blizu tridesetletno zgodbo, v kateri je bil Klenar veliko večino časa glavni enolog kleti in sotvorec njenega vzpona na slovenski vinski vrh.

Konec osemdesetih je bil Vinakoper na tleh, vajeti nove družbe na skrhanih temeljih zadružne kleti sta prevzela direktor Nevijo Pucer in enolog Iztok Klenar. Novi energija, znanje in samozavest, zazrtost v kakovost, sodobnejši tržni prijemi ter francoski paradoks, po katerem je zmerno uživanje rdečih vin blagodejno za zdravje, so bile sape v krila, na katerih je refošk - iz največje in drugih istrskih kleti - postal slovenski rekorder, saj nobenega sortnega vina v samostojni državi ni bilo prodanega več.

Prišli so mednarodni uspehi in ugled, Vinakoper je širil nasade in sooblikoval prenovo kulturne krajine slovenske Istre. S poudarjanjem pomena in promocijo vin iz tradicionalnih istrskih sort, refoška, malvazije in rumenega muškata, so ostrili vinogradniško in vinarsko podobo svojih krajev ter njihovo identiteto in prepoznavnost nasploh.

Zgodba še daleč ni izpeta, le pevci v zboru, se zdi, so se v dolgih letih malce razglasili. Zdaj je na ključnih ljudeh Vinakopra, da najdejo novega solista, ki bo v teh, šumov polnih časih, znal dovolj uglašeno peti visoko istrsko pesem upravičeno razvajeni publiki.