Nov, a že zastarel

Včeraj, najmanj leto dni prepozno, je ministrica za gospodarstvo končno predstavila dolgo načrtovani Nacionalni energetski program. Prepozno, zato ker že NEP sam v uvodu ugotavlja, da je glavni razlog za njegov sprejem neizvajanje prejšnjega NEP, sprejetega leta 2004.

A bi snovalcem novega NEP to še najlažje odpustili, če bi zaradi zamude pripravili dober izdelek. Pa ga niso. Zastavili so si tri cilje - okoljsko trajnost, zanesljivost in konkurenčnost naše energetske oskrbe, a vsebina NEP ne podpira niti enega.

V uvodu zapisana vizija o nizkoogljični družbi izpuhti že na prvih straneh vsebine, saj NEP predvideva le blago zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, kar pomeni, da se nizkoogljični družbi še dolgo ne bomo približali. Kako tudi le, ko pa tri od petih različic NEP predvidevajo gradnjo TEŠ 6, ostali dve pa obnovo 3. in 4. bloka šoštanjske termoelektrarne.

Drugi cilj, zanesljivost, naj bi zagotovili tudi s podaljšanjem obratovanja krške nuklearke za 20 let, po dveh različicah pa bi ji dogradili še nov blok. Potem ko nam je Japonska, tehnološko ena najbolj razvitih držav in obenem najbolj občutljiva za posledice sevanja zaradi tragičnih izkušenj po drugi svetovni vojni, dokazala, da niti oni niso kos tveganjem, ki spremljajo proizvodnjo jedrske energije, so nekateri lekcijo dojeli, drugje smo raje skrili glavo v pesek, čeprav nas po hrbtu žge. Na taki tvegani prihodnosti, na premogu in na mednarodnih plinovodih torej sloni zanesljivost naše energetske oskrbe.

Tudi tretji cilj, konkurenčnost, dlje od lepih besed v uvodu ne bo prišel. Ker NEP ne prinaša sodobne delitve vlog med državo, zasebnim kapitalom in državljani, temveč tako ali drugače večina energetike ostaja povezana z državo, je ta sektor obsojen na (doslej pogosto videno) prepletanje politike in kvazipodjetij, ki živijo na račun politike, jo financirajo in nanjo vplivajo. V škodo konkurence in nizke cene energije.