Novi človek

“Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni,” je zapisal Srečko Kosovel.

Skoraj sto let je že minilo od tedaj. A spremenilo se ni nič. Čisto nič. Celo več: še mnogo bolj držijo te Kosovelove trditve, v še mnogo bolj grotesknih razsežnostih se nam izkazujejo iz dneva v dan.

Smo stoletje porabili za nič? Dve svetovni vojni sta se zgodili vmes, na tisoče pobitih in ranjenih smo žrtvovali, šli smo skozi močne družbene preobrazbe, uspeli smo celo ustvariti lastno državo.

A to, prikimava večina, so bili samo kratki prebliski modrih misli, odprtega razmišljanja in daljnovidnosti. Potem pa spet mrk in blato in močvirje, v katerem se ne vidi nič razen osebnih koristi in v katerem so drugi ljudje zgolj nosilci ramen, po katerih se klientelistični povzpetniki lažje premikajo po močvirju.

Misli ni, pravih intelektualcev ni, pravih elit, ki bi znale voditi državo, ni.

“Vsi mehanizmi morajo umreti,” je - že spet in še mnogo bolj kot pred sto leti - aktualen Kosovel.

A mehanizmi nočejo umreti. Ti prekleti mehanizmi grabežljivosti, goljufanja, kraje, plagiatorstva in sleparjenja nočejo in nočejo umreti. Kar meljejo, grabijo, kradejo. Kar množijo se. Kot da bi eno zobato kolo s sleparjenjem okužilo drugega, drugo tretjega, to četrtega in tako neskončno naprej.

Nam je res usojeno, da bomo kmalu okuženi vsi do zadnjega? Vsi od dveh milijonov?

Ali se bo našel Novi Človek - ne eden ... dva, pet, deset ... -, ki bo pognal novi mehanizem? Ki bo sledil desetim zapovedim? Božjim ali Kosovelovim ali nekim tretjim, saj je vseeno.

Služi pošteno, ne bodi plagiator, ne bodi spletkar, pravi Kosovel v svojih zapovedih. Tako preprosto.

Že samo nekaj od desetih zapovedi bi bilo dovolj, da bi se zavrtelo čistejše kolesje. Da bi zavladal Novi Človek.

Bomo lahko vsaj čez sto let živeli Kosovelovih deset zapovedi?