Novi mejniki

Če lahko katero od primorskih športnih zgodb označimo kot uspešno, ima Rokometni klub Cimos Koper primat pred vsemi. Zadnje štiri sezone kroji vrh slovenske rokometne lige, ki ima edina od domačih ligaških tekmovanj tudi mednarodni ugled, v nedeljo pa je s prvo evropsko lovoriko v kolektivnih igrah z žogo postavil nove mejnike za primorski šport. A je ta dosežek le vrhunec delovanja kluba, ki je bil ustanovljen pred dvema desetletjema, pred enim pa se je podal na pot resnega profesionalnega športa. Prav ta podatek loči Cimos od podobnih športnih projektov, ki so do vrhunskih rezultatov želeli priti v sezoni ali dveh, čez noč, na silo.

Za razliko od njih je koprski rokomet iz leta v leto organsko rasel, pridobival izkušnje, ugled in kakovost. Na tej poti so bile tudi napake, ki pa glavnih akterjev niso odvrnile od vlaganj, temveč so jih samo spodbudile k vztrajanju. Tudi pred dvema letoma, ko so Koprčani kot veliki favoriti v svoji dvorani na odločilni tekmi z Gorenjem izgubili državni naslov. “Take priložnosti ne bo nikoli več,” so tedaj vsi trdili v isti rog. A se je ob potrpežljivosti in spletu srečnih okoliščin podobna priložnost pojavila že letos. Srečo pa si moraš zaslužiti z delom in vztrajnostjo, je eden od športnih aksiomov.

Ob tem ne more biti naključje, da so menedžerji, ki dobro krmarijo v športnih klubih, uspešni tudi v upravljanju matičnih podjetij (Franc Krašovec v Cimosu, nekdaj Zoran Janković v Mercatorju in v Krimu, Herman Rigelnik v ACH); in nasprotno, če ne znajo upravljati klubov, se megla razpihne tudi v podjetjih (Ivan Zidar in Dušan Črnigoj v gradbeništvu in nogometu, Boško Šrot v pivovarni in v rokometu).

Šport ne pozna bližnjic in Koprčani, ki v svojih vrstah nimajo tako dragih igralcev kot pred letom ali dvema, so si drugo letošnjo lovoriko priborili z delom in kolektivnim duhom. Ta je tako močan, da bi lahko zadostoval tudi za tretjo, naslov državnega prvaka, za katerega se bodo udarili v petek.