Novi mostovi

Dva tedna po veliki povodnji je adrenalin pri tistih, ki imamo to srečo, da nas je katastrofa zaobšla, začel popuščati. Velike zbiralne akcije denarne in materialne pomoči so se začele umikati drugim dnevnim novicam, reke prostovoljcev, ki obiskujejo prizadete kraje, da bi pomagale čistiti, pa so se začele spreminjati v potoke. Vendar potrebam po vsakršni pomoči še dolgo ne bo videti konca.

Ostajajo uničena stanovanja, družine, ki nimajo več svojega doma, krediti za hiše, ki so primerne le še za rušenje, lizingi za nevozne avtomobile ... Tudi ljudje, ki imajo poravnane vse račune za nazaj, bodo potrebovali na desetine tisočev evrov za popravilo domov, nakup opreme, avtomobila in vsega ostalega za vrnitev v običajno življenje.

Za novo infrastrukturo, vodovode, ceste in mostove morajo poskrbeti občine in država, mostove solidarnosti pa moramo graditi in utrjevati ljudje sami.

To življenje bo nova normalnost, v kateri bo najtežje pozabiti, kaj se je zgodilo, in odmisliti, da se kaj takega lahko še kdaj ponovi. Kaj če je to, čemur smo nekoč rekli stoletne vode, pod vplivom podnebnih sprememb postalo ponovljivo že v letu ali dveh? Ostala bosta negotovost in strah.

Država je pokazala veliko mero razumevanja in odgovornosti do prizadetih ljudi, ko jim je prek Civilne zaščite zagotovila tudi psihološko pomoč. V še vedno precej tradicionalni družbi morda nismo vajeni svojih stisk predelovati s pomočjo psihologov in psihoterapevtov, a tudi to je pot do mirne, trdne in počiščene notranjosti, prav tako uničene od te katastrofe.

Nalogo stati ob strani bomo v bodoče še vedno imeli tudi posamezniki. Ob nesrečah se pokaže naš pravi obraz. Prva dva tedna zbiranja pomoči sta vnovič pokazala veliko srce Slovencev, tako posameznikov kot podjetij, pa tudi sočutje ljudi v drugih evropskih državah, o čemer poročajo večje humanitarne organizacije. Sredstva, ki jih te zdaj dostavljajo ljudem, so namenjena najnujnejšemu preživetju in preprečevanju nastajanja še večje škode, draga adaptacija pa se sploh še ni začela.

Za novo infrastrukturo, vodovode, ceste in mostove morajo poskrbeti občine in država, mostove solidarnosti pa moramo graditi in utrjevati ljudje sami. V desetletju, kolikor bi lahko trajala obnova, se bodo morda pred nami vrstile še kakšne katastrofe, ki bodo terjale enako hiter odziv in sočutje. Zdaj vemo, da to premoremo in zmoremo, ne smemo pa se sprijazniti z mislijo, da bomo ukrepali, ko se zgodi, če vemo, da bi škodo lahko vsaj deloma preprečili. Katastrofa, kakršna je za dobršnim delom Slovenije, terja nov način bivanja, načrtovanja objektov, njihovega umeščanja v prostor, vzdrževanja vodotokov in čiščenja polomljenih dreves v okolici. Povsod mora to postati prioriteta, ne le na zdaj prizadetih območjih.