Novi sužnji

Kriza. Samo beseda. Postavljena ob bok preprostim besedam, kot so človek, družina, preživetje, računi, pa tudi tistim težjim, denimo posojila, blagostanje, socialna država, demokracija. Naveličani smo je, prebrane in izgovorjene. Radi bi živeli tako kot nekoč. Kako je že bilo? V denarnici je bilo nekaj deset evrov, nič več kot danes, in vendar nismo govorili o krizi. Kupovali smo izdelke v akciji od tu in tam. Plačali vrtec za oba otroka. Potovali na počitnice na obroke. Se odločili za nov avtomobil, stanovanje, hišo. Zakaj pa ne, če pa sta bila dva zaposlena, in to celo za nedoločen čas. Imeli smo banke in one so imele nas. Nismo razmišljali o tej novi suženjski zvezi, ki se napaja iz naših obresti. Suženj nima ničesar, mi smo imeli vse. Navsezadnje so imetje kot temeljno vrednoto od rojstva države naprej postavljali naši, od ljudi izvoljeni. Niso se kitili z dajanjem, temveč z jemanjem. Kaznovali so kurje tatove, medvede pa puščali pri miru. Kdo si je takrat mislil, da bo napočil dan, ko bo njegova podoba primerljiva tisti ubogega Romuna, ki v trgovini ukrade poli salamo. Naš svetal zgled so bili vrhunski žonglerji z milijardami evrov v podobah bančnikov in menedžerjev ter njihovih oprod, politikov. Oni z milijardami, mi s tisočaki. Oni so jih zavozili, mi naša posojila še zmeraj odplačujemo. Nakar so zatočišče poiskali v krizi in dobili nove milijarde. Če bi bila splošna blaginja odvisna od premoženja naših domačih medvedov, bi res lahko živeli v Švici. Tako pa zaradi žonglerjev moramo nižati socialno državo, nemo požirati izgovore, da je domač delavec predrag in kapital mora bežati na trge, kjer gre ljudem že tako slabo, da delo svoje pameti in rok prodajajo za cente, ne za evre. Oh, da, posipajmo se s pepelom. Hoteli smo lepše življenje. Žonglerje smo spregledali, bili smo zavedeni. Medtem ko plačujete položnice, se spomnite na soseda sužnja. Čas je za prijateljstvo. Vi njemu jajce, on vam mleko. Kriza? Ne, solidarnost.