Novi svet zgradimo

Revija Time, ki več kot osem desetletij izbira osebnost leta in z njeno podobo zaznamuje vsakoletno decembrsko številko, je za iztekajoče se leto izbrala protestnika. Osebnost leta ni konkreten protestnik, temveč vsi tisti posamezniki in posameznice, ki so v tem letu na ulicah številnih mest v Libiji, Egiptu, Jemnu in Siriji zahtevali pravico do svobodnega in človeka dostojnega življenja.

Diktatorski režimi, navajeni na molk svojih podložnikov, so padali drug za drugim. Kljub medijskim analizam, ki so poudarjale pomen socialnih omrežij in množičnih zasebnih tehnologij, so padec režimov dosegli ljudje s svojim trdnim prepričanjem, z močjo svojega srca in nezlomljivo voljo. Twitter revolucije so vodili in dobili ljudje. In veliko protestnikov je to plačalo z življenjem. Ne virtualnim, temveč resničnim.

Twitter nam je omogočil, da to vidimo, in preprečil, da bi si zatiskali oči. Protesti niso zaznamovali samo arabskega sveta, ampak so se širili tudi drugod. Začeli so se tudi na Wall Streetu. Pred institucijo, ki ne simbolizira samo sistema, ki nas je pahnil v brezno krize, temveč tudi vrednote, katerih bleščečo privlačnost so desetletja vzdrževali mediji. Pohlep, neobčutljivost za potrebe drugega, nesposobnost videti čez lastne interese, grabežljivost, brezzakonje in korupcija so na ulice pripeljali ljudi, ki so pokazali, da je skupnost mogoča, da smo lahko državljani in ne samo potrošniki, da je možno misliti drugačen svet od tega, za katerega nam trdijo, da je edini možen.

Četudi so Wall Street počistili, sklicujoč se na nevzdržne sanitarne razmere, javni prostori ostajajo okupirani po številnih ameriških in evropskih mestih. Tisoče ljudi sporoča, da tako ne želijo in ne morejo živeti. Da v tem razklanem svetu le maloštevilni krizo vidijo kot priložnost, ne vidi pa je take velika večina tistih, ki nimajo, ki izgubljajo, se potapljajo, ki jih je kriza “prežvečila in izpljunila” kot neustrezne, nepotrebne, neperspektivne. Protestniki se zbirajo tudi v ruskih mestih. Postali so vidni, ne da se jih več utišati ali ignorirati. Kot je izjavila ena od protestnic v Moskvi: “Ko se je Putin potapljal v Črnem morju in na površje prinašal starorimske amfore, sem rekla, zdaj imam zadosti. Ali res mislijo, da smo tako neumni?”

Ko iz dneva v dan gledamo protestnike po celem svetu, ne razmišljajmo o tem, kdo so in kje so. Razmišljajmo o tem, kaj zahtevajo in kaj lahko sami storimo. In ko slišite kakšnega novinarja ali novinarko, da jih sprašuje o tem, kakšen program imajo, kakšno alternativo ponujajo ali pa kdo so njihovi vodje, pomislite tudi na to, kakšno vlogo so pri celotni zadevi odigrali mediji. O čem so poročali in o čem molčali. Zakaj spoštljivo kimajo, kadar jim vodilni (domači in tuji) ekonomisti in politiki razlagajo, kako je kriza tako huda, da nihče ne ve, kaj bo jutri, kaj šele naslednje leto. Da nihče nima odgovora na vprašanje, kaj bo v prihodnosti, ampak je potrebno delovati tukaj in zdaj. Sprejemati radikalne ukrepe, varčevati, krčiti, omejevati, čeprav nihče ne ponuja nobenega zagotovila, da bodo ti ukrepi karkoli spremenili, kaj šele olajšali življenje tistim, ki jih je kriza najbolj prizadela.

Če tisti, ki vodijo, ne vedo, kaj počnejo, ali pa delajo na slepo in v prepričanju, da bo samo delovanje prineslo spremembe, potem smo v približno enakem položaju kot vladarji pred tisočletji. Kadar so se odločali za vojno ali pa za sprejemanje državniških ukrepov, so za nasvete prosili astrologe. Astrologi pa so odgovor iskali v zvezdah. Približno enako danes delujejo politične in ekonomske elite. Gledajo v prihodnost, da jim ni treba videti tistega, kar se dogaja tukaj in zdaj.