Novih obrazov na pretek - kaj pa ideje?

Ob spremljanju slovenskih medijev v zadnjih dneh nastaja vtis, da je ključno vprašanje v notranji politiki, ali se bo vanjo podal Robert Golob. Sam o tem daje mešane signale, ne želi se res do konca izjasniti, ve pač, da petelini, ki prezgodaj zapojejo, ne pridejo vedno najboljše skozi. Doslej se je izkazal kot poslovnež, še pred tem je bil državni sekretar za energetiko v času, ko je Slovenija odpirala svoj energetski trg konkurenci, takrat tudi ni imel težav iti v spopad s starimi mački slovenske energetike. Bil je medijsko dostopen, priljuden, predvsem v zadnjem času je v medijih nanizal nekaj odmevnih nastopov, iz katerih je razvidno, da se znajde tudi na ravni komunikacije, ki jo neguje sedanja oblast. V osrednji in vzhodni Sloveniji mu gre v prid nezgrešljivi goriški naglas, marsikomu je všeč tudi njegov za poslovneža ne najbolj vsakdanji videz.

Golobova morebitna politična ambicija je legitimna, tudi naravna, problem je drugje. Kaže namreč na idejno izpraznjenost v političnem bloku, iz katerega izhaja, namesto novih idej nam od tam ponujajo nove obraze. Pomislimo samo, kdo vse se je kot novi obraz pojavil, mnogi so se vmes že tudi umaknili v ozadje: Zoran Janković, Danilo Türk, Igor Šoltes, Marjan Šarec, Jože P. Damijan, Katarina Kresal, Miro Cerar, Gregor Virant, v zadnjem času nam ob Golobu servirajo še Igorja Zorčiča, Vladimirja Prebiliča, Aleksandra Čeferina, v javnem mnenju se testira Tomaža Vesela, svoj prostor išče Jure Leben ... Več kot dovolj jih je.

Tisto, kar je treba terjati od novih obrazov, so nove ideje. Premakniti se bo treba od tega, ali se nekdo vidi v navezavi z Janezom Janšo ali ne, k temu, kaj je pripravljen in sposoben storiti.

Tisto, kar je treba terjati od novih obrazov, so nove ideje, koncepti. Premakniti se bo treba od tega, ali se nekdo vidi v navezavi z Janezom Janšo ali ne, k temu, kaj je pripravljen in sposoben storiti. Tudi zaklinjanje, da je treba spremeniti komuniciranje, bo premalo. Res je, fino je, če se pogovarjamo manj prostaško, kot to počne sedanja oblast, a samo od tega ne bomo živeli bolje.

Z medijsko podporo je mogoče za “nov up politike” narediti skoraj kogar koli, težava je, da samo “novost” ni dovolj. Novi obraz - kateri koli - mora imeti za seboj izdelan in prepričljiv program, predano ekipo, v kratkem času mora biti pripravljen prepotovati desetine tisočev kilometrov in se z ljudmi pogovarjati, jih nagovarjati, pojasnjevati, prepričevati - in vse to z negotovim izidom. Vse se lahko na volilni večer sesuje v prazno. Še posebej, ker je leva sredina razbita na številne konkurenčne stranke in novinec marsikomu na levi sredini tudi ne diši najbolj. Do konca aprila nam res ne bo dolgčas.