Novinarjem se res vleče

“V deželah, ki so prišle izpod socializma in so del bivšega socialističnega lagerja, imajo globoko in hudo nevarno tradicijo, kajti novinarji v tistem času so bili pač agitatorji partije. To se vleče še naprej in naprej in naprej. To je tista politizacija, ki smo se je v deželah tradicije vedno bali.”

ALEKSANDER ZORN (SDS), v državnem zboru v razpravi o predlogu medijskega zakona

Tako torej. Novinarji, ki smo svoj poklic opravljali že v časih socialističnega lagerja, smo v resnici tisti, ki stojimo za tako nemogočim predlogom medijskega zakona. In po Zornovo očitno nadaljujemo globoko in hudo nevarno tradicijo, menda tako, da z njo zastrupljamo mlade, se ve, v katero smer zapeljane kolege.

Aleksander Zorn se je v svojih mladih letih precej sukal okoli medijev, od Radia Študent do Tribune. Ker so bili to takratni oblasti nadležni mediji, se bo gotovo spomnil, da smo tudi študentje takratne Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja vendarle nekaj prispevali v študentskih gibanjih. Na primer: partija je dodelila celotno prvo nadstropje v študentskem domu na Titovi 102 slušateljem ljubljanskega malega Kumrovca, svojim bodočim kadrom. Bivali so brezplačno in ob tem dobivali plačo za družbenopolitične položaje v svojih delovnih organizacijah. Na prosto sobo v domu pa je medtem čakala vrsta rednih študentov z naše in s sosednje, visoke upravne šole. Seveda smo se krivici uprli, med drugim tako, da smo organizirano bojkotirali - bife s kuhinjo v domu! Še izrazitejšo upornost smo pokazali z organiziranim protestom v podporo preganjanim profesorjem Tinetu Hribarju, Veljku Rusu, Janezu Jerovšku ... Naša enotnost je bila zgledna.

Potem pa seveda vsak po svoje. Bili smo del tistih časov, tako kot vsi, vsak posebej pri svojem delu. Nič drugače kot danes - lahko ga opravljaš dobro ali slabo, pokončno ali pritlehno, spoštuješ pravila (v novinarstvu predvsem stanovski kodeks) ali pač ne.

In seveda - ali se ukloniš vsakemu povelju ali pa se mu zoperstaviš. Ali nismo novinarji složno prispevali k temu, da je padel predlog zakona o medijih? Smo, kajti pri svojem delu nočemo predvsem politične varuške v obliki nekakšnega sveta za medije v parlamentu. Podpisani kot član novinarskega častnega razsodišče si tudi ne dovoli nakopati odgovornosti, da mladega človeka ustavi na poti v novinarske vrste s statusom svobodnega novinarja. Razsodišče ne kaznuje, temveč le javnost opozarja na novinarjeve napake, ni nezmotljivo in pogosto “sodi” novinarju (najpogosteje gre za mlade ljudi), pravi krivec pa je urednik, nemara v navezi z gospodarjem ali s politiko. In še kaj je bilo slabega v predlaganem zakonu, kar pa ne pomeni, da smo novinarji zadovoljni z aktualnim izdelkom prejšnje oblasti. Saj se še spomnimo pogroma v uredništvih, kakršnega ne pomnimo.

Aleksander Zorn je v parlamentarni zadevi zakon o medijih seveda le izkoristil priložnost, da je volilce ponovno opozoril na medije kot poglavitne krivce za poraz svojih na zadnjih parlamentarnih volitvah. To bomo poslušali - kot bi rekel Zorn: “To se vleče še naprej in naprej in naprej.” Mi seveda govorimo o zakonu o medijih. Novinarji bomo prispevali svoje, da bo dober, boljši od zdajšnjega. Pa naj se zadeva vleče. Pri čemer se človek vpraša, kako dolgo. Če nam nekdanja ministrica, ki je bila tudi sama novinarka, ni znala prisluhniti, kaj lahko pričakujemo od njenega naslednika (kakršnekoli oblasti že)?