Novoletni skakalni preblisk

Smučarski skoki sicer niso planetarno razširjen šport, a vendar se občasno prikradejo tudi v globalne medije. Vsake štiri leta med olimpijskimi igrami in vsako leto okoli novega leta. Novoletna turneja štirih skakalnic, ki se je danes začela v nemškem Oberstdorfu, pot pa jo bo do 6. januarja prihodnje leto peljala še skozi Garmisch-Partenkirchen ter avstrijska Innsbruck in Bischofshofen, si je skozi desetletja utrdila nedosegljiv sloves in oznako elitnega tekmovanja, ki ga potrjuje tudi visoko število gledalcev pod skakalnicami in pred televizijskimi zasloni. Kroži veliko denarja, najmanj ga vidijo prav skakalci (zmagovalec turneje dobi 20.000 švicarskih frankov), ki so glavne zvezde dogodka. Njihovi zaslužki so v primerjavi s komercialno največjimi športi smešni, skromni so tudi v primerjavi z ostalimi zimskimi športnimi panogami. Več zaslužijo tudi smučarji tekači na novoletni turneji, ki je nastala pred 13 leti po vzoru skakalne, a je po odmevnosti daleč za njo. Denar pač (še) ni vse, vsaj v nordijskih smučarskih tekmovanjih.

Skoki oziroma poleti kljub atraktivni formuli ne prodrejo dlje od dobrega ducata držav. Adam Malysz je v zadnjem obdobju poskrbel za prvi večji premik popularnosti smučarskih skokov izven meja ožjega kroga držav, kjer je ta panoga bolj doma. Na Poljskem so dobili status enega najbolj priljubljenih športov. Kamil Stoch, čeprav ima manjšo karizmo od svojega predhodnika, je priljubljenost tega športa na več kot 38-milijonskem trgu le še povečal. Seveda to ni plod kakšnega posebej načrtnega dela mednarodne smučarske zveze Fis za širitev panog v druga okolja, ampak je zasluga prizadevnosti Poljakov. Fis zanima le ohranitev sedanjih pozicij moči. Število konkurenčnih nacij v tem športu se kvečjemu oži in ne širi. Morda še najbolj v skokih velja pravilo - zaupaj predvsem v lastne moči, vsaj pri smučarski opremi. Denimo, pri smučarskih kombinezonih, ki jih nekatere države krojijo kar same.

Kroži veliko denarja, najmanj ga vidijo prav skakalci, ki so glavne zvezde dogodka.

In kje smo pri tem Slovenci? Vsaj trideset let se (z občasnimi krizami) smukamo blizu vrha. Na pravega naslednika Primoža Peterke, ki je postavil veliki mejnik, smo čakali več kot desetletje, da bi nato dočakali Petra Prevca, ki se po krizi počasi vrača v vrh. A tudi v vmesnem obdobju ni manjkalo stopničk, zmag in odličij. Z vse boljšimi razmerami za delo in urejenim financiranjem pride tudi uspeh.