O Litvi in Sloveniji

Litva in košarka sta eno. Zato ne čudi, da je majhna baltska država dobila organizacijo evropskega prvenstva stare celine, ki je ravno v deželi, kjer je žoganje z oranžno žogo malodane religija, prvič razširjeno na 24 držav. Prvenstvo se je tako razpotegnilo na tri tedne, dalj časa traja le nogometno. Če bi merili v globalni popularnosti iger z žogo, v kateri je košarka na drugem mestu, potem velja enako merilo tudi v dolžini prvenstev.

V širitev je Fibo in Litvo pritegnil posel. Pa čeprav Litvi primanjkuje hotelskih zmogljivosti in so zato cene zletele v nebo. Popusta niso imeli niti za domačo reprezentanco, ki so jo, ker je zamudila rok za prijavo(?), neusmiljeno oskubili. A kaj zato, država živi za ta dogodek.

Bo tako tudi pri nas čez dve leti? Litva in Slovenija si bosta namreč 18. septembra podali štafetno palico organizatorjev EP. Obe državi družijo majhnost, zelena narava in status košarke. V nečem pa sta si vendar različni. Litovci stežka odpovedo nastope v izbrani vrsti. Če jih že, potem so to poškodbe ali pa odkrito povedo, zakaj jih ni. V Sloveniji so odpovedi stalnica, razlogi pa so največkrat zaviti v meglo zamer ali želje po prostem poletju. So tudi odsev stanja v družbe in vsesplošnega sprenevedanja.

Od danes bodo v ospredju na igrišču košarka, ob njem pa ugibanja, kaj zmore slovenska izbrana vrsta. Je ta res bistveno slabša po odpovedih oziroma poškodbah? In katera doslej je bila res najmočnejša? Na Poljskem ali v Beogradu? Odvisno od zornega kota gledanja. Četrto mesto na Poljskem je mejnik, ki odreja uspešnost ali neuspešnost nastopa. Litva je bila napovedana kot naslednja stopnička - torej lov na odličje, celo zlato. In to sploh ne bi bilo utopično, če bi izkušnjo iz Poljske nadgradili, se za dobro košarke odkrito pogovorili in zamere odpravili. Ampak slovenski značaj je tudi v tem primeru prevladal nad racionalnostjo.

V igri pa ni le uvrstitev, v Litvi se kuje tudi uspeh našega Eurobasketa 2013.